Otroci

Otroci so naše največje bogastvo. A so res? Vsak v besedi bogastvo vidi svoj predmet, ki mu predstavlja bogastvo. Ne pišem zato, da bi sodila, ampak zato, ker sem tudi sama mati dveh otrok. Nisem popolna se pa skupaj učimo življenja. Zavedam se, da nista moja lastnina in ne jaz njuna in če izhajam iz tega, da je stavek otroci so naše največje bogastvo iz mojih časov, smo bogastvo vsi prebivalci tega planeta, saj smo vsi bili enkrat po “statističnih” podatkih otroci. Otroci smo celo življenje samo tega ne smemo živeti, ker to se res ne spodobi, če so tvoji “statistični” podatki visoki.

Hvaležna sem, da sem dvema dušama dala življenje, da se lahko razvijata na tem svetu in nadgradita tisto po kar sta prišli. Naš odnos se ne gradi na strahospoštovanju, ker nisem bav bav in niti strašilo ne. Dana mi je bila ta naloga izpolnjujem jo po poti svoje duše, tako sem se odločila že takrat, ko otrok še nisem imela, saj zame je duša tista, ki je verodostojna in ne vzorci, ki so nam jih privzgojili. Tudi nad mano je bila ta mreža vzorcev, ki se me je kar močno držala, čeprav mi nikoli ni bilo jasno, a nekako sem jo sprejela in šov je šel naprej. Prišel je COVID proces. Osebno sem zanj hvaležna. Ne vemo kaj se bo zgodilo, vemo pa lahko kaj bomo naredili mi osebno.

Postavili so mi vprašanje: “Si cepljena?”, nisem. Na moj odgovor sem dobila drugo vprašanje: “Kaj boš naredila otroke siromake?” Hm, ja in to mi je dalo razmišljati o temelju družbe v kateri živim in delujem. O tem sem razmišljala že kot otrok proces v katerem živimo je samo potrdil moje razmišljanje. Kljub moji empatiji sem se naučila funkcionirati in hoditi pot tukaj na Zemlji, ki je bila do nekega trenutka zame veliko breme. To je bilo do trenutka spoznanja sebe.

Ker vem, da smo vsi in da je vse med seboj povezano in da naključij ni smo z otrokoma imeli dogovor še preden sem jima dala možnost, da živita tukaj na Zemlji.

Nikjer nas niso učili kdo smo, učili so nas kdo nismo. Čeprav sem kot otrok v sebi vedela kdo sem so me ljudje, ki so mi bili blizu oddaljevali od mene in jaz sem to sprejemala, saj so to bili tisti, ki so mi dali možnost življenja tukaj na Zemlji.

Kakšen krat sem se “dobila” kako otrokoma pametujem tam nekam v tri dni, bi jaz rekla. Zakaj? Ker od mojega pametovanja in vzorca nista imela nič. V našem odnosu sem povzročila še samo večjo zmedo, ki je vodila v odpor in kakšen krat tudi v prepir, ki je bil popolnoma nepotreben, če bi vedela, da sebe odslikavam na njiju.

Na srečo je prišla v moje življenje oseba, ki mi je postavila ogledalo in me ustavila pri tem mojem nizkotnem dejanju, ki se je vleklo vse življenje, samo zato, da ustrežem drugim. Do nekega trenutka sem v podzavesti hotela, da tudi moji otroci ustrežejo meni.

Ozavestila sem, da sem jima dala življenje in da imata tudi onadva pravico do svojega. Lahko jima dam ljubezen, nasvet, ob napornih trenutkih podarim toplo besedo, objem in nobene pravice se nimam vmešavati v njihovo energijo in jih siliti v nekaj, kar je že zdavnaj preživeto in se COVID proces na vsak način trudi pokazat. To razumeš, če znaš “čitati” med vrsticami (ne vem kako bi se drugače izrazila 🙂 ).

Svojih otrok ne gledam kot osebi, ki živita. Gledam ju kot dve duši, ki sta prišli na ta svet z njunim namenom in ne mojim. Lahko ju naučim oz. sem jih naučila osnovnih življenjskih stvari, vse ostalo je njuno.

Nepopisno srečna sem, kadar sta srečna onadva, vse dobro jima želim, kadar sta pred kakšno večjo preizkušnjo na katero jaz nimam vpliva, podprem ju, kadar dvomita vase. Če se z njima ne strinjam to utemeljim.

Vprašam se zakaj bi bili oni moje bogastvo. Oni so svoje bogastvo, ki ga žal mi starši s svojimi vzorci in prepričanji “oropamo”. To se dogaja zato, ker ne živimo sebe, kajti če bi živeli sebe bi razumeli, da ni nobene potrebe po “popravljanju” otrok. Dovolj je, da jih podpremo kadar nas potrebujejo.

V tem procesu, ki se nahajamo danes je pomembno kakšno sliko jim damo mi sami. Četudi pride do razhajanja mnenj. Oni so si izbrali svojo pot in mi svojo. Pomembno je, da kljub vsemu v odnosu prevladujeta ljubezen in odpuščanje.

Tudi, če bi ostala brez vsega ker sem se odločila, da se ne cepim moji otroci zaradi tega nebi bili siromaki. Siromak bi bila jaz, ker bi otrokom dala sporočilo, da delam tisto kar jaz nisem.

Vsi smo na ta svet prišli, da živimo SEBE in LJUBEZEN, ki jo nosimo v sebi. Prej to ozavestimo, prej imamo v sebi mir, radost, svobodo,…., skratka vse lepo.