Življenje skozi moje oči

Vedno sem in bom verjela v dobro, saj drugega ni, kljub tem, da imajo življenjski dogodki dve plati, tako pravijo. V stanju kadar samo si ni nobenih plati, pa vendar je potrebno delovati v tej družbi in v tem sistemu, ki propada oz. se dograjuje tako, da bi ostalo zelo malo človeškega.

Verjamem, da je v ozadju več svetlega kot temnega in bo človeštvo rešeno, kljub vsemu strahu, ki ga nosijo ljudje v sebi. Zdi se mi kot, da smo prišli na vrh piramide, kjer smo tako razviti, da svoje življenje prepuščamo umetni inteligenci ob tem, pa pozabljamo kdo smo.

Spremenila sem svoj način življenja in se umaknila od stvari, ki me ne osrečujejo. Naučila sem se biti opazovalka svojega notranjega sveta, ki se zrcali na zunanjega in prinaša nepopisen notranji mir in sprejemanje ljubezni do sebe in drugih, kljub temu, da smo si med seboj različni.

Živimo v času, kjer so razhajanja mnenj zelo izrazita in jih ni lahko imeti pod kontrolo. Če izhajam iz odnosov v družinah me situacija zunaj štirih sten in za štirimi stenami ne preseneča.

Rada opazujem otroka, ki včasih nikakor ne najdeta skupnega jezika in sproti pozabljata, kaj sta ušpičila drug drugemu. Ne vpletam se v njune dogodke, četudi me kdaj kateri od njiju prosi za pomoč. Nisem sodnica in ne dajem mnenja za tisto česar ne vidim med drugim se mi zdi prav, da rešita zadevo med seboj na normalen način brez nasilja in žaljenja, ker vem, da je to mogoče. Ne glede na starost se mi zdi pomembno, da prevzameta odgovornost za svoja dejanja in vidita kaj je prav in kaj narobe pri njuni komunikaciji. Pomembno se mi zdi, da med seboj ne merita moči, ampak iščeta rešitve tam, kjer se njuna mnenja razhajajo.

Če sem popolnoma odkrita pojma nimam, kaj se dogaja po svetu. Večkrat dobim servirano, da nisem razgledana, pa če se po tem meri razgledanost bom ostala nerazgledana. Ostala bom pri kmečki logiki ne glede na to kam me bo pripeljala.

Od otroštva vem, da je življenje v meni in ne zunaj mene. Razlika med otroštvom in sedaj je ta, da sedaj lahko svobodno odločam o sebi v otroštvu sem se morala držati vzorcev, ki mi niso bili sprejemljivi, pa vendar sem jih zaradi sistema morala upoštevati. Danes lahko živim sebe in sem v sistemu toliko, da nisem “izbrisana”. Verjetno bo proces do višje zavesti še kar trajal, tako da bomo verjetno še kar naprej številke in srčno upam, da to ne ostanemo.

Premalo je, da se prebudimo. Dovoliti si je potrebno živeti sebe, kjer odpade vsa logika zunanjega sveta in je pot življenja duše in srca. Maske padajo in lupiš se kot čebula sloj po sloj, naporno je, a splača se. Splača se vsaka malenkost s katero se dotakneš v globino svoje biti, da lahko živiš svojo svobodo. Ta svoboda ni samo tvoja, temveč tudi sveta, ki je okoli tebe. Tako dolgo dokler te je strah svobodnega življenja te svobode ne boš videl, četudi si jo želiš.

Kadar boš postavil temelje svojega življenja, takrat boš delal tektonske premike, ki bodo prinesli spremembe v tvoj svet in v svet v katerem živiš.

Kadar hodiš skozi tunel vedi, da tista lučka, ki jo vidiš na koncu njega si ti.

Med tvojo življenjsko potjo ugašali so ti jo in prepričevali so te, da ona na koncu tunela je, da lahko skozi temo vodili so te.