ANGEL VARUH

Spomnim se otroških in mladostnih dni, ko sem se počutila ujeto v svojem telesu. Redko kdo me je razumel. Razumela me je prijateljica Maxima, ki je prišla v Slovenijo na počitnice k njeni babici. Bili sva nerazdružljivi in marsikatero sva ušpičili :). Ja, bilo je lepo.

Prišli so trenutki, ki so mi zaprli vrata in me že takrat opominjali na stvari, ki jih delam narobe. Predvsem je bilo to nesprejemanje same sebe. Do nekega trenutka sem bila srečna v oblekcah in kiklcah :), od nekega trenutka naprej se je občutek gnusa tako globoko naselil vame, da bi v določenih trenutkih najraje bila povita in bi imela vidne samo oči. Vedno sem verjela v nekaj višjega od nas, a nikoli se nisem poglabljala v angele, …… Sama imam izkušnjo s svetlobo, ki sem jo videla kot pet let star otrok in res mi ni bilo jasno kaj bi lahko bilo več od tega. Tudi, ko sem se odločila, da ne želim več živeti je bila prisotna ta svetloba, a me ni vzela k sebi za vedno . Ne zato, ker sem temna, temveč zato, da svetim :)))). Hja, očitno si je bilo potrebno nabrati take in drugačne izkušnje in z njimi oddelati še zadnje ostanke karme in ko bo prišla ta večna svetloba se več ne vrnem nazaj. 🙂

Ob posebni priložnosti mi Maxi pove, da lahko verjamem v vse dobro, ker imam svojega angela varuha. Hm ja, ta je pa dobra. Nikoli nisem videla nikogar, ki bi mi pomagal, a vedela sem, da nekaj obstaja. Ob napornih trenutkih sem prosila Boga naj mi pomaga, pa ne tistega ki ga predstavljajo v cerkvi, ker tam so stvari popolnoma nelogične in nebi se spuščala v podrobnosti. V kakem trenutku sem se spomnila tudi na tega mojega angela varuha za katerega sicer nisem vedela kdo je, niti predstavljati si ga nisem znala.

Spominjam se zadnjih trenutkov z mojo ljubo babico Antonijo, ko si je par ur pred smrtjo zaželela malo punčko in me vprašala, Gabrijela si to ti. Vedela sem, da se poslavlja. Tisti dan je odšla. Odšla je v svetlobo. Bila je svetla. Njena duša je bila čista.

Imeli sva poseben odnos, nikoli me ni grajala, čeprav je vedela, da se mi je dogajalo. 🙂 Včasih se mi je zdelo, da sem pod njeno kontrolo, a ni bilo nič napornega, zdelo se mi je, kot da me podpira.

Bila je prva ljubljena oseba, ki me je “zapustila”. Zanimivo je to, da nikoli nisem imela občutka, da me je zapustila, fizično, a vedno je bila nekako drugače prisotna, energijsko. Ta njena energija je bila že v času njenega življenja balzam, ostala je tudi po njeni fizični odsotnosti.

Kadar nekdo zapusti svoje fizično telo to sprejemam z vsem spoštovanjem in mu zaželim, da gre tja kjer je mir, predvsem pa v svetlobo. Tako sem zaželela tudi svoji babici. Želela sem ji čim lažji prehod in da njena duša najde mir.

Kljub temu, da se je z njenim koncem življenja tukaj na Zemlji v mojem življenju začel kaos je nikoli nisem klicala nazaj. Hvaležna sem bila, da je bila moja babica. Tako sva jaz in babi Antonija zaključili najino zemeljsko druženje.

Ena živi v nebesih, druga na Zemlji. 🙂 Ona ima tam nekje svojo nalogo in jaz imam tukaj svojo, a očitno je med nama ostala neka globoka vez, ki naju povezuje. Včasih sem si želela videti svojega angela varuha. Vsi vidijo angele, jaz pa non stop samo svetlobo.

Zgodilo se mi je, da se mi je odprlo celo Vesolje, skoraj sem obupala, saj nisem vedela kaj si naj s tem počnem. Na srečo mi je prijateljica Martina poklonila pogovor, tako da sem s pomočjo nje preusmerila pogovor, ker če ne, ne vem kaj bi bilo z menoj.

Očitno sem se morala malo prehoditi po astralu in videti kako tam stojijo zadeve. 🙂 Odločila sem se, da grem na tečaj akaških zapisov. Po dvajsetih letih me je na drugi strani čakala babi Antonija vsa svetleča v miru in srečna. Prišla je po mene in me po stopnicah pospremila tja kamor mi je bilo namenjeno. Pozdravila me je in objela. Povedala mi je, da sem tukaj varna, da me občuduje, ker živim tako, kot si ona ni upala nikoli. Pustila me je in odšla v svetlobo. Hvaležna sem bila, da me je prišla pozdravit in mi povedat, da sem tudi tam gori varna. Namensko ne hodim “tja”, ker tisto ni moj svet. Moj svet je tukaj, vem pa, da se svetovi med seboj povezujejo. 🙂

Sem v veliki transformaciji za katero sem hvaležna. Poti nazaj več ni ali bom sprejela v sebi to Luč in ljubezen ali bom šla pod “rušo”. Čisto preprosto je. Jasno kot beli dan. Na noben način se več ne vrnem tja, kjer sem bila. Sprejemam to kar je v meni s tem živim in tega več ne skrivam. Preprosto zato ne, ker se je nesprejemanje izkazovalo na mojem fizičnem telesu.

Zaprla sem vsa vrata preteklosti. Stopila na naslednjo stopnico in začutila sem energijo babice Antonije, ki me očitno spremlja s “svojim budnim očesom”. Hvaležna sem za to podporo iz nebes in to božansko energijo.

Želela sem si spoznati mojega angela varuha in spoznala sem ga. Vedno je bila ob meni in je tukaj ostala še samo energija, ki mi kaže pot k svetlobi.

Ni svetloba samo tam gori. Svetloba je tudi tukaj doli, tista večna, samo ena je in eno je vse, kar si dovoli živeti brezkončno in brezmejno.