TAM, KJER BIVAM JE MOJ TEMPELJ

Dobila sem to telo, da lahko izkušam lepote življenja. Velikokrat ni preprosto za moj svet nerazumljivo, pa vendar živim. Ne trudim se živeti. Trud utruja in jemlje energijo, kar ni smisel življenja. Smisel je hoditi po poteh mirno, lahko, povezano in radostno. Včasih je izrečenih preveč besed, samo zato, da nismo tisto, kar dejansko smo. Največ, kar si lahko damo je to, da si damo sebe, živimo notranji mir (brez trpljenja!!!) in življenju sporočamo naj nas živi.

Prepletena sem bila z vzorci, ki so me omejevali in me strašili na vsakem koraku. Vedno sem se spraševala, zakaj. Zakaj se to dogaja meni, ko pa vedno vsakemu ustrežem, sem prijazna in v tem ne pomislim ne nase. Vedno je bilo v redu, če so bile izpolnjene želje drugih, saj moje očitno niso bile tako pomembne. Res je, da mojih je bilo bolj malo. Ena od pomembnih je bila ta, da bi bila slišana. Srečna bi bila, če bi me kdo slišal. Ni me, ni me tako dolgo, dokler se nisem slišala sama. Pogledati sem morala globoko v brezno. To sem naredila sebi že v mladosti in bila nagrajena s čudovito svetlobo, ki me spremlja. Sva samo ona in jaz brez posrednikov. Božansko je. Božansko je biti prisoten v vsakem trenutku in biti to, kar si.

Velike težave sem imela z osamljenostjo in s tem, kar bodo rekli drugi. S tem, kar bodo rekli drugi v mladosti nisem imela težav. Težav nisem imela do trenutka, ko se je bilo potrebno postaviti zase. Postavila sem se zase in zunanji svet se je obrnil proti meni. Počutila sem se, kot da nosim težo vsega sveta. Zakaj? Če bi rada bila tisto, kar sem.

Uspelo se mi je postaviti zase uživati v svojem templju, vsak trenutek in povsod. Velikokrat imamo težave s tem, če gremo kam sami, da smo čudni. Ja, res je v dvoje lepše. A, tudi sam lahko uživaš trenutke, ki so ti podarjeni. Na tebi je, če jih boš prepoznal ali ne. Mogoče ti prinesejo družbo ali nekoga, ki bo delil s teboj te trenutke skozi življenje. Vesolje ve, naj uredi v najvišje dobro 🙂 .

Spomnim se, ko sem si prvič želela na koncert v Stožice. Koncert je imel David Garrett. Malo sem se pozanimala, če bi šel nekdo z menoj. Ha, nekako večini vprašanih ni bilo ok. Violina, pa to 🙁 . Odločila sem se, da grem sama. Ja, pa uf milijon nekih nepomembnih vprašanj v moji glavi. Vsako vprašanje je bilo popolnoma nesmiselno. Jemalo mi je energijo in me delalo nervozno in dvomljivo. Dvomila sem v to, da lahko grem sama na koncert in da s tem ni nič narobe. Joj, pa predsodki si sama, … Pomislila sem, kako bi bilo, če bi imela življenjskega sopotnika in bi imel službo ali mogoče tudi njemu ne bi bilo do koncerta. Hja, spet bi ostala sama z željo. Torej, pot pod noge in grem. Super izkušnja. Občutek svobode je nepopisljiv.

Ker sem že pogumna :):), lahko grem na koncert Rock opera v Portorožu brez težav in iluzij. Ja, in spet pokličeš par ljudi in itak se jim ne da. Ok, v redu. Tokrat je bila edina misel, mogoče pa koga srečam. O ja, sem ga celo sedela sem zraven njega 🙂 .

V danem trenutku sem začutila, ja to sem jaz. Bitje brez meja, ki sprejema življenje. Bitje, ki je in se radosti trenutka tudi takrat, ko je “samo” s seboj.

Verjamem, da nisem edina. Povezani smo v srcu. Vesolje nas bo povezalo. Manifestiralo se bo na zemljo in s tem bo svet postajal lepši. Vse v življenju ne gre naenkrat. Pride takrat, ko je božanski čas.