SLUŽI

Lahko je biti nenavezan in povezan z vsem pa vendar nisi sam okoli tebe so ljudje, ki ti postavljajo ogledala. Imela sem zanimivo izkušnjo s svojim 15letnim sinom, ki mi včasih ne da dihati 🙂 kot bi rada. Pogledam ga in se vidim v ogledalu 🙂 . Hja, ni bilo lahko z mano 🙂 .

Bila sem upornica, nisem razumela ljudi, zlaganih odnosov, a kljub temu nisem sodila. Situacije sem skušala razumeti in vedno sem dobila odgovore. Dobila sem ga tudi danes. Takega, ki ga nisem razumela, a verjamem, da ga bom.

Kot sem rekla sva si z otrokom zelo podobna. Razlika med mano in njim v njegovih letih je ta, da on ne popušča. Res mi mora zelo prekipeti, da odneha. V take situacije se nerada spuščam, a pač pridejo. Ne grozim mu z nekimi ukrepi, ker itak ne prinesejo sadov. Otroci se znajdejo bolj kot si mi mislimo, pa saj smo bili sami otroci 🙂 . V “naših” časih bi dobili kazen pa tudi kakšno okoli ušes. Meni se to ne zdi smiselno, ne glede na njihovo samovoljo.

V meni se je začel globok proces. Traja že kar nekaj časa. Opazujem otroka njegov odnos do življena, ljudi in šole. Zelo, zelo ga razumem, da mu je šola španska vas. Vse mu je brez veze ne bo se učil nečesa, kar ga ne zanima. Pojma ima o marsičem edino šola, ne hvala. Povprečje je imel prav dobro. Letošnje šolsko leto se je pri njem podrlo vse, kot da bi padel z nebotičnika.

Skušam ga razumeti in se postaviti v njegovo kožo. Vidim sebe, ko sem bila v njegovih letih. Največja groza je bila ta, da me nihče ni razumel. Kar naprej bi morala biti pridna punčka, ki verjame, da je vse kar jo učijo za njo najboljše. Podredi se in živi vse drugo, sebe ne.

Razmišljam o šoli, o njenem pomenu. Vem, da je tri četrt stvari nepotrebnih, pa vendar so in se vprašam, kako naj zgladim najin odnos in kaj naj naredim. Droben glasek v meni reče služi.

Ja vem, veliko staršev, učiteljev in še kdo se ne bi strinjal z menoj. Svet vidim z druge strani tiste, ki je očem nevidna. Zaznala sem stisko otroka. Niti enkrat ni podvomil, da mu ne bo uspelo. Tudi jaz nisem pa vendar se je vsakih toliko v mene naselil dvom, ki sem ga prenašala nanj. Nisem razumela, kako mu bo uspelo zaradi nezanimanja do predmeta, zvezka namreč niti odprl ni. Sama sem skušala zaupati, da učiteljica razume otroke, ki jih predmet ne zanima oz. pač niso za matematiko. Zgodilo se je, uspelo mu je.

Razumela sem, čemu naj služim. Energija mojega otroka ni moja, temveč njegova. Njegovo življenje je v njem in ne v meni. Dala sem mu življenje. Vse kar lahko zanj naredim je to, da mu stojim ob strani ga podpiram in zaupam.

Od nekdaj sem si želela, da imam z otrokoma prijateljski in razumevajoč odnos in uspelo mi je. Uspelo mi je razumeti, da nisem vzorčna mama. Hvaležna sem za to spoznanje. Moja mama me velikokrat vpraša, kako si lahko taka, z lahkoto. Otrok ni moja lastnina in jaz nisem njegova, zato dovoljujem, da je med nama prostor v katerem se razvijava vsak po svoje. Gradiva svoj notranji svet, ki se odraža v najinem odnosu.

Sprejela sem, da življenju služim. Ni potrebno trpeti, padati v drame in še kaj. Dovolj je, da vidimo tisto, česar se ne vidi z očmi in to živimo. S tem živimo svobodno in mirno življenje, ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas.