PRIJATELJSTVO

V teh turbolentnih časih, ko ob poplavi informacij ne vem kaj bi z njimi misli preusmerim k otrokom. Imam nagajivega prijateljčka, ki me vedno znova preseneti. Najini pogovori so včasih tako “globoki” 🙂 , da njegovi starši ostanejo s cmokom v grlu 🙂 .

Spominjam se svojih otroških let, vse tiste resnosti, ki je bila popolnoma nepotrebna, a drugače niso znali. Rada imam otroke, ker so spontana bitja. To spontanost obožujem in pogrešam pri pogovorih z ljudmi. Tako radi stvari zavijamo v celofan. Zavijanje v celofan je zame na nek način laž, ker nismo iskreni in v bistvu ne izrazimo resnice in jo priredimo. To delamo iz različnih razlogov in s tem kompliciramo življenje sebi in drugim. Veliko nas ve, da resnica VEDNO pride na dan. S seboj prinese mnoge neprijetnosti, ki se nas ne bi dotaknile, če bi bila prisotna iskrenost.

Zakaj se me dotakne to prijateljstvo in odnos z njim. Ker je eden izmed otrok, ki razmišlja s svojo glavo 🙂 . Ne da se dosti zmesti. Ko ga opazujem si mislim, to je to. Pogovori z njim so zanimivi predvsem zato, ker se lahko z njim pogovarjaš tudi tiste zadeve, ki jih večina še ne razume. Ponavadi se radi užalimo, če nam bližnji ne voščijo za rojstni dan 🙁 . Vsak ima svoj pogled na to. Meni leta predstavljajo statistični podatek, tako da ….. On razume, da smo ljudje med seboj povezani v glavi 🙂 in itak, če na nekoga pomisliš on ve 🙂 🙂 🙂 . V sebi si mislim, še en tak pri familiji 🙂 .

Otroci so v sebi svobodni in marsikdaj bi se lahko od njih učili notranje svobode. Spretno jim odvzemamo svobodo, ki jim je dana in je naravna. Skozi njih zdravimo svoje frustracije in se hranimo, namesto, da bi jim stali ob strani in podpirali tisto kar nosijo v sebi.

Etiketiranje se začne pri tretjem letu starosti, ko morajo prvič k psihologu. Sprašujem se, če je to res potrebno. Noben ni več in ne manj, vsi samo smo. In ja, začne se pri otrocih. Pri čistih bitjih, ki jih skozi življenje “zastrupljamo” in odvzemamo svobodo, ker je sami nimamo.