NA GORI

Stojim na vrhu gore, opazujem, …. želim si, da bi tam ostala za vedno 🙂 . Povezana z vsem in samo bila pa vendar sem tukaj med ostalimi, ki razvijajo svoje potenciale. Hvaležna za vsakega, ki gre naprej sam s seboj.

Vedno sem imela občutek, da moram nekaj spreminjati, ljudem pomagati, …. , izgubila sem sebe. Ob prvem zavedanju sebe, sem vedela kdo sem. Hotela ali ne sem se zapletla v cikel, ki ga je narekovalo življenje.

Prisotnost v ciklu je neizbežna, saj kakor koli sem tukaj, med ljudmi, ki živijo življenje kot najbolje zmorejo. Nisem pristojna, da bi sodila, dajala navodila, …., ja sem jih. Moj gospodar je bil ego, ki si je želel še in še več pozornosti. Prinašal mi je nevšečnosti, predvsem notranji nemir. Nemir, ki me je vodil v stanje nesprejemanja sebe.

Sprejemati v sebi čistost kot je stanje, kjer samo si in se ne identificiraš s svetom, ki je okoli tebe je nepopisna.

Na poti raziskovanja življenja sem se v trenutku zavedala, da ni moje se vpletati v življenje in energije ljudi, ki hodijo svojo pot. Iz nekega razloga mi ni dano, da bi bila in ostala nekje na gori oz. v večnosti in neskončnosti.

Tukaj sem zato, da služim. Živim mir, ki je v meni in služim nemiru, ki me obdaja in me dela živo.