Dom

Stala je pred ogledalom in razmišljala koga vidi v njem. Iz dneva v dan ima drugačen občutek. Oseba pred ogledalom je vsak dan ista, a pogled nanjo vsak dan drugačen.

V njeno življenje je stopil nekdo, ki ni popoln neznanec. Spoznala sta se “doma”. Občutek doma ji predstavljajo gore. Tam je tisti mir, ki jo prevzame tako kot puhasti oblaki, ki okrasijo sinje modro nebo.

Izstopal je, zakaj ne ve. Mogoče zato, ker je bil redkobeseden, a tudi simpatično razigran. Po prvem srečanju ji je v spominu ostala skupina ljudi s katero je bil. Blesteli so.

Življenje je hotelo, da to ni njuno zadnje srečanje. Pot jo je peljala nazaj “domov” v tišino, ki jo ob vsakem obisku začuti še globlje. Ponovno ga je srečala.

Naklonil ji je lepe trenutke, ona njemu tople besede. Začutila je njegovo naklonjenost. Dotaknil se je njenega srca. Strah je bil močnejši od nje. Želja, da se umakne od nje je bila tako močna, da se je uresničila. Za trenutek je pomislila, da je del nečesa globokega. Tej misli se je uspela upreti. Bil ji je naklonjen. Naklonjenost jo je zmotila.

Tisti čas se je ubadala s stvarmi, ki jih je želela razumeti, a ji nasprotna stran ni dovolila razumevanja. Nasprotno. Pri popolni podrejenosti bi stvari funkcionirale, a pri njej se to ne izide.

Minila so leta. Zaključila in zaprla je nejasno poglavje njenega življenja.

V misli je prihajal On, ki ji je zraven prelepe narave dajal občutek doma. Včasih se je spraševala, zakaj On. Ni hotela, da se jo dotakne, a se je. Globoko.

Ob izkušanju povezanosti s seboj in neskončne svobode jo zmoti telefon. Po končanem pogovoru je videla, da je prispelo sporočilo. Bilo je Njegovo. Ni bila presenečena. Obdala jo je hvaležnost. Velikokrat se je vprašala kako je z njim, saj opravlja delo s katerim rešuje premoženja in človeška življenja. Ob reševanju tujih življenj je njegovo lahko ogroženo.

Bila je zmedena, a mirna. Veselila se je srečanja z njim. Prišel je kot sonce, ki polepša podobo naravi.

Stik med njima je bil točno tak kot tisti “doma”. Uf, skozi njo je šel val neskončne ljubezni, ki je ni poznala. Ob objemu ji je skoraj zastalo srce, kajti kaj takega še ne.

Utrip srca je bil močan. Z vso močjo ga je komaj obvladovala. Bil je pozoren, ljubeč, nežen, ….. vse to kar ji predstavlja pomembnost v življenju.

Življenje vsakemu izmed nas piše svojo zgodbo. Piše jo tudi njima. Na pot postavlja prepreke, ki te silijo, da se oddaljuješ od sebe in od tistega kar imaš rad.

Vsako dejanje ima svoj razlog. Izgovorjene besede so posledica misli, ki pa včasih niso povezane z dejanji.

Verjela je vsaki njegovi besedi. Zvenele so resnično. Občutek doma se je ponovno naselil v njeno srce. Prisotnost strahu je izginila. Zaveda se, da je življenje polno spremenljivk, ki ti lahko ob rešitvi dajo pozitiven ali negativen predznak. Izluščila je tistega, ki je lahko doprinos živečemu življenju.

Lepo je kadar začutiš občutek doma. Počutiš se varno, ljubeče, vsemogočno. Svetu v katerem bivaš ne moreš dati manj kot to, ker to si.

Človek, ki je ob tebi ima svojo zgodbo. Pogled na svet se lahko razlikuje od tvojega. Mogoče ga vidi samo zunaj. Ne vidi pa globine, kjer domuje lepota bivanja.

Pokazal ji je lepoto bivanja. Njena prisotnost ji je napolnila vsako celico njenega telesa. Občutek hvaležnosti je preplavila svoboda bivanja.

Zaželela mu je, da se njegova stresna situacija pretvori v lahkotno bivanje in spoznanje, da je v vsaki situaciji delček lepote. Njegova ljubezen ob prisotnosti pozdravi delček rane, ki jo je odprlo življenje.