Menu
SREČALA SEM TEBE, NAŠLA SEM SEBE
V sebi sem začutila, da bi predala nekaj dobrega temu svetu.
Prosila sem vesolje, da mi pošlje sporočilo. Dobila sem ga. Predala sem svojo življenjsko zgodbo. Napisala sem avtobiografski roman s priročnikom za osebno rast. V njem se prepletajo moja življenjska zgodba, moje razmišljanje o življenju, ki me je pripeljalo do spoznanja ljubezni, ki je nosim v sebi.
Knjiga nas uči, da so vse izkušnje, ki so nam prišle na pot, tukaj z razlogom. Samo od nas je odvisno, kaj bomo z njimi naredili. Ali bomo na svet gledali kot žrtve ljudi, ki smo jih in jih srečujemo na naši poti ali bomo končno prekinili začaran krog in ugotovili, da smo zato močnejši, modrejši in nič druga kot čudovito edinstveno bitje.
Knjiga nas vodi k razmišljanju, da določene izkušnje enostavno moramo doživeti, da ugotovimo , kdo smo, zakaj smo tukaj in zaživimo sebe brez strahov.
Vsi smo med seboj povezani in vse je eno.
Tega kot otrok nisem razumela.
Razumeti sem začela, ko je prišla v moje življenje čudovita oseba. Vedno sem se počutila drugačno od drugih. Imela sem slabo samopodobo in si dovolila, da ljudje okoli mene z menoj počnejo, kar jim je volja. Izgubljala sem sebe in delčke ljubezni s katero sem se rodila.
Dovolila sem se soočiti z ljubeznijo, ki jo nosim v sebi. Soočenje mi je prineslo notranji mir in radostno življenje.
Krivcev nisem iskala zunaj sebe. Iskala sem jih znotraj sebe. Dogodki, ki jih nisem znala procesirati so mi dajali občutek krivde, ki se je naselil globoko v meni. Temu je pripomogla tudi moja ožja okolica, saj je le redko kdaj imela posluh zame.
Težko sledim množici in se strinjam z nečim, kar ni iz srca. Vedno sem delovala iz srca, četudi mi druga stran ni vrnila tega, kar sem pričakovala. To je odkritost in pri moškem ljubezen.
Prišli smo na svet sami in iz njega bomo odšli sami.
Živimo v celici, ki se ji reče družina. Sama nisem imela občutka, kako naj bi bilo živeti v družini. Starša sta razvezana od mojega prvega leta. Želela sem si družine, a razumela, da če nista za skupaj, je bolje, da sta ločena. Zakaj? Velikokrat sem imela občutek, da si preko mene merita moči. Mogoče si jih nista, a jaz sem takrat tako videla.
Velikokrat sem se počutila samo, a volje do življenja do nekega trenutka nisem izgubila. Pogovarjala sem se z vesoljem, bogom,… ne znam povedati. Ni otipljivo, da bi lahko pokazala. Povem lahko samo izkušnje. Vse, kar sem si zamislila mi je uspelo (npr. dobiti dobro oceno, narediti izpit za avto, dobiti stanovanje,…). Vse našteto je mogoče za nekoga samo po sebi umevno, a zame ni. Odvisna sem bila sama od sebe in redkokdaj sem imela podporo staršev. Pač, zgodila sem se, in itak bom zrasla.
Spominjam se trenutka, ko sem kot otrok bila pri očetu. Spominjam se klopce pri sosedovih, na katero sem se naslonila. Zdelo se mi je, da nisem nikjer. Občutek sem imela, da sem povezana z vsem stvarstvom. Kot bi nekje lebdela, le tu pa tam stala na tleh. Videla sem mogočno svetlobo, ki je bila okoli mene. Počutila sem se čisto, nedotaknjeno. Šlo je za trenutek. V teh časih me vedno bolj spremlja.
Življenje me je premetavalo, dajalo izzive.
Dajalo lekcije ene jasne, kot npr. slabe ocene, ker se nisem učila. Bile pa so tudi takšne na katere nisem imela vpliva, kot npr. zlorabe.
V meni so nalagale gnus in večno vprašanje:” Zakaj jaz in kdaj bo tega konec?” Ni bilo konca. Vse se je stopnjevalo.
Dobila sem partnerja, kateremu sem dovolila vse. Dovolila sem si, da name položi roko, da me zmerja in še kaj. Vedno sem upala, da bo bolje, a ni bilo. Hotela sem spremeniti njega, a ni šlo. Zazrla sem se vase in se vprašala, kaj delam narobe. Odgovor sem dobila s pomočjo Roberta, ki je bil mogoče od vesolja ali od boga poslan.
Vse je eno in vsi smo eno, vse je med seboj povezano. Dovolil mi je, da najdem sebe v sebi. Postavil mi je ogledalo. Dovolila sem si videti napake in dobila odgovor, ki sem ga iskala.
Rada imam to življenje, ljudi, naravo, …. Verjamem v dobro, ki je v vsakem izmed nas. Rekla sem si, da ne potrebujem lekcij, ker če se jih do sedaj nisem naučila, se jih ne bom nikoli. Življenje se mi je začelo odpirati. Vse, kar se mi je dogajalo sem sprejemala s hvaležnostjo, čeprav je kdaj bolelo. Začela sem razumeti, da ne bom spremenila sveta, lahko pa naredim lep svoj notranji svet, kateri se odraža v zunanjem.
Naredila sem vse tisto, česar me je bilo strah. Življenje sem vzela v svoje roke in šla svojo pot. Hvaležna sem bila za vse, ki so mi stali ob strani v najtežjih trenutkih. Lahko so mi stali ob strani, a do ključnih spoznanj sem prišla sama. Kot pijavka sem se prisesala na moške v upanju, da bodo rešili moj svet. Ne, življenje ni narejeno tako. Narejeno je tako, da najdemo sebe v sebi, tudi takrat, kadar boli. Začela sem prazniti nahrbtnik, ki sem ga skozi življenje polnila z navlako. Nastopil je občutek krivde. Videla sem, kaj sem delala sebi. Res je, da v otroštvu nisem imela vpliva na to. Postala sem mati. Marsikaj bi lahko preprečila, a nisem.
Oprostila sem si vse, kar sem si storila, oprostila sem vsem, ki so me prizadeli, oprostila sem staršema. Dovolila sta mi, da se najdem. Od nekega trenutka naprej je bil tudi z njima odnos drugačen. Spremenil se je odnos s samo seboj in odnos, ki sem ga imela do moških.
Spoznala sem, da sem ljubezen. Ljubezen, ki jo nosim v sebi. Kar pomeni, da v vsakem trenutku imam sebe in to božansko energijo.
Nisem edina, ki jo je življenje premetavalo in je zgubljena v tem svetu. Prepričana sem, da vsak lahko najde ljubezen v sebi, in sebe v sebi, le želeti si je potrebno. Želela sem si moškega, ki me bo razumel in podpiral. Prišel je in mi pomagal. Dovolila sem si videti pijavko v meni. Spoznanje je močno bolelo, a vsaka bolečina je z ljubeznijo prinesla svobodo in mir.
Želim si, da si ljudje dovolijo spoznati sebe.
Ljudje okoli nas so ogledala.
Kažejo nam, kje smo šibki. Zato jim ne sodimo. Vse možnosti nam dajejo, da lahko naredimo najboljšo različico sebe. Kadar prisluhnemo sebi dobimo vse odgovore.
Potrebno je hoditi po poti srca. Um in ego največkrat zavirata pot radostnega življenja. Ljubezen in vera vase je tisto, kar bi rada sporočila ljudem.
Nismo sami, imamo drug drugega, lahko se podpremo, ker mi to zmoremo. Zmoremo v sebi najti ljubezen, ker z njo smo se rodili. Posledično s tem gradimo svet ljubezni in svetlobe.
Rada bi podprla vse tiste, ki mislijo da so sami.
Velikokrat ljudje mislijo, da so sami. Moje sporočilo je, da nismo sami. Imamo drug drugega in lahko se podpremo. Vsaka zgodba ima rešitev. Iskala sem ljubezen, našla sem jo. Hvaležna sem za to.
Nismo manj vredni, če smo bili zlorabljeni, če nimamo materialnih dobrin, če smo si hoteli vzeti življenje, …..
Knjiga da vrednost vsakemu. Ne glede, ali je ženska ali moški. Vsi nosimo v sebi ljubezen, samo spoznati in sprejeti jo je potrebno. Ljubezen bo naredila ta svet lepši.
Ob nakupu knjige pa dobite tudi darilo:
