VIKEND

So tisti dnevi, ki ostanejo v spominu. Seveda, tisti lepi.

Sobota. Lep sončen dan. Dobila sem sporočilo drage osebe. Tudi, če bi imela v planu kaj drugega, srečanja ne bi zavrnila. Za take osebe, je vredno dati na stran stvari, ki lahko počakajo. S hvaležnostjo sem izbrala povabilo na sprehod. Kot vedno, sem se ob njej počutila doma. Je ena redkih oseb, če ne edina v mojem življenju, ki v meni ne išče napak. Že njena prisotnost mi pokaže nekaj česar še sama ne poznam. Seveda pride tudi do nesoglasij, a do ponovne vzpostavitve soglasja se v meni ne kopiči nemir, temveč mir. Če imaš ob sebi tudi ti takšno osebo, ne zavrzi je. Vredna je več od kiča, ki ti ga predstavlja zunanji svet.

Nedelja. Ponovno lep sončen dan. Včasih so tudi take situacije, ko ne vem kaj bi sama s seboj 🙂 🙂 :). Najraje bi ponovila sobotno dopoldne, a so v življenju tudi take situacije, ko to ni mogoče. Lahko bi bila z bližnjimi, a se moji plani niso skladali z njihovimi 🙂 . Izbrala sem pot v gozd. Ponavadi si skrbno pripravim obutev, izkušnje pač 🙂 .

Pripeljem se v gozd, parkiram avto in se želim preobuti. Obute sem imela Teva sandale, ki sem jih želela zamenjati s pohodnimi čevlji. Nekako se spodobi, če hodiš v hrib po kamenju 🙂 🙂 🙂 . Ugotovim, da sem pozabila nogavice. Nisem tip, ki bi kar takoj obupal. Pot je lepo urejena, pogledam sandale in si rečem, da sem tako čisto v redu 🙂 . Hodim in v misli se mi prikrade vprašanje: “Kaj misliš, da si Jezus 🙂 🙂 🙂 ?” Ko se dogaja, dogaja na polno. Ja, tudi sebi se včasih nasmejim.

Rada imam vzpone. Zaneslo me je izven urejene poti. Premislila sem si, saj so me kamenčki prepogosto žgečkali 🙂 🙂 🙂 . Opazovala sem naravo in pokrajino, ki je na določenih mestih izstopala z vso svojo lepoto.

Pridem do pašnika, kjer govedo uživa v preprostosti življenja. Bik mi s pogledom da jasno vedeti, ne moti 🙂 🙂 🙂 .

Na vrhu hriba pogledam v svoje noge in si mislim dobro mi je šlo 🙂 🙂 🙂 . Pa saj mi gre vedno 🙂 .

Pri hoji do klopce kjer rada posedim, vidim nekaj nenavadnega, a lepega. Bila sem začudena. Sprva sem mislila, da vidim narobe. Približam se starejšemu paru, ki se brez zadržkov poljublja. Kako lepo, sem si mislila. Ja, ljubezen definitivno ne pozna starosti.

Vrnila sem se nazaj v dolino. Glej ga zlomka. Med potjo vidim še enega “Jezusa” . Ja, saj vem. Več nas je, tudi v moji familiji obstajajo 🙂 🙂 🙂 .

Prispela sem na cilj. Pogledala svoje noge. Super so, sem si mislila. Po petnajstih kilometrih hoje bi lahko bilo huje. Motilo me je ednino to, da so bile bolj prašne kot ponavadi 🙂 🙂 🙂 .

Življenje si prepogosto kompliciramo. Kompliciranje nam zamegli pogled na njegovo preprostost.