Stran je namenjena vsem, predvsem pa tistim, ki verjamejo, da smo vsi med seboj povezani in da z ljubeznijo in mirom v duši lahko ustvarimo nov boljši svet.
Imela sem veliko življenjsko napako, da sem ljudem vsiljevala svoje nasvete. Do nedavnega nisem razumela ljudi, saj živim življenje duše in ne razuma.
Ljudje me seveda niso razumeli in so se upirali mojim nasvetom. Jaz, pa sem bila žalostna in jezna.
Naučila sem se, da nasvetov več ne “vsiljujem”. Če me kdo vpraša za nasvet mu ga dam. Nasvet, ki ga dam je lahko iz lastne izkušnje ali izkušnje nekoga drugega.
Če potrebuješ kakšen nasvet ga bom z veseljem delila s teboj.
Kadar bom začutila, da je potrebno kak nasvet deliti bom to storila, ker mogoče pride prav tudi tebi. Prvi nasvet, ki bi ga rada delila s teboj je:
Živi sebe, četudi svet ne razume te. Nekdo nekje živi, ki vibrira tako kot ti. Vesolje zmeraj poskrbi, da srečajo se poti ljudi, ki vibrirajo tako kot ti.
Vedno ostanem ganjena ob zgodbah otrok, ki so iz kakršnega koli razloga prizadeti. Ja, in tudi njim se dogaja, tako kot nam vsem. Prišli so opremljeni s svojo vsebino, ki je NE RABIJO ŽIVETI, zato da bi ugajali drugim, čistili balast sveta in bili pridni moderni sužnji 🙁 . Dotaknila se me je zgodba mamice.
Otroci nepopisana bitja. Zapuščeni, sami brez nekoga, ki jim stoji ob strani. Zakaj? Zakaj morajo trpeti, zakaj se rodijo bolni, …. Vse v življenju ima svoj namen, žal. Ne želimo si namena, ki ima negativen predznak in nam nalaga bolečino, pa vendar je in bo vse do takrat, dokler ne bomo ozavestili pomena življenja. Vozim
Z Majo Križnar si deliva naslov knjig. Deliva si življenjsko zgodbo. Majina knjiga Izgubila sem tebe, a našla sem sebe je resnična pripoved o tem, da je lahko vsaka osebna kriza izziv osebne rasti. Maja je kakšno desetletje mlajša od mene, a zame so leta statistični podatki. Izkušnje so tiste, ki nas delajo boljšega sebe
Vedno zdelo se mi je, da moje življenje vsiljeno je. Že kot otrok v nobenem pogledu nisem razumela tega Sveta. Marsikaj bi rada spremenila, a na koncu, kjer je tudi moj začetek sem našla sebe. Srečnica sem, da mi je uspelo in vem, da lahko uspe vsakemu izmed nas, če si želi živeti s polnimi pljuči.
Svet, ki ga opazujem razpada, ker razpada v njem sistem, ki ne služi več. Raste nekaj novega lepšega, kjer sistema ni, kjer vse eno je, kar pomeni, da med seboj z ljubeznijo povezano je. Moj svet se je 30.9.2021 raztreščil na tisoče koščkov za kar sem hvaležna. Hvaležna sem zato, ker so dobile potrditev vse moje misli, ki so se pretkano naseljevale v mojo glavo.
Postavljena sem bila pred dejstvo, a nisem se vstrašla groženj, ki so prišle iz zunanjega sveta. Poslušala sem svoj tihi glasek, ki mi je govoril: “Vse bo ok.” In res je bilo.
Dobila sem prvo življenjsko potrditev, da sem na pravi poti. Vedno sem se zapletala in iskala odgovore zunaj sebe, sedaj tega ne počnem več, ker vse kar mi rabi nosim v sebi. Na svet sem prišla kot Ljubezen in Luč in to je tisto, kar je prav, da delim. Za vse drugo poskrbljeno je in vsak trenutek je prav tako kot je.
Sedela je ob reki, poslušala njeno pesem in se potopila v misli. Skozi sito je spustila trenutek, ki ji je sprožil podoživljanje njene lastne vrednosti. Življenje je odnos, ki se mu ne da izogniti. V zavedanju, da odnos do sebe kroji tvojo usodo je lažje. Skušala je razumeti izjavo gospe, ki jo je pred kratkim
Stala je pred vrati prostora iz katerega so se slišali glasovi, ki so sporočali kritiko. Hrup je želel preglasiti mir, ki ga je nosi v sebi. Zaupala si je, zaupala je ljudem v prostoru. Odprla je vrata in vstopila. V ambientu so bili prisotni prijatelji in neznanci. Mimoidoče je pozdravila in se postavila na mesto,
Stala je pred ogledalom in razmišljala koga vidi v njem. Iz dneva v dan ima drugačen občutek. Oseba pred ogledalom je vsak dan ista, a pogled nanjo vsak dan drugačen. V njeno življenje je stopil nekdo, ki ni popoln neznanec. Spoznala sta se “doma”. Občutek doma ji predstavljajo gore. Tam je tisti mir, ki jo
Zdravje vedno boš imel, če svoje mentalno življenje boš živel. Kadar kaj te boli, vedi, da tudi s tvojim mentalom nekaj vredu ni.
Od nekega trenutka si nisem želela, da bi bila v tem telesu. Zavedam se tega, da tudi telo ni tisto, ki bo večno obleka tistega, kar je prišlo z mano na ta svet. Zanemarjala sem ga, kljub temu, da sem vedela kaj zanj je in kaj ni. Vedno sem se spraševala kako bi lahko nekdo
Ker je vsak dan pravi dan za hvaležnost. Kajne? Ufffff, ti je znano obdobje konstantnega razmišljanja, tisočih vprašajev, milijon izzivov, novih začetkov, 286859534045 misli po glavi? To ja. To. In, ko včasih rabiš le tisto nekaj, da te pomiri. Da pošlje signal, vse je ok. Tisto, katerega se oprimeš in verjameš. Kolk je to dobrodošlo.
Če so dejanja poti katere si je izbrala naša duša, jaz vidim svoje telo kot tempelj s katerim se lahko izražam, saj brez njega bi bilo to nemogoče. Tempelj je fizično telo, ki je vidno vsem v njem pa so še štiri telesa našega obstoja (energetsko, mentalno, čustveno – intelektualno in duhovno telo). Vse v