DRUŽINA

Vedno se mi je zdela tema o družini zelo zanimiva in vedno me je znervirala :). Danes, ko sem velika 🙂 gledam nanjo drugače, pa vendar še je ostalo par odprtih poti, katere je potrebno prehoditi, da najdem v sebi zadnji izgubljen del, ki ga nisem dobila položenega v zibko :).

Sem mati dveh otrok, pa vendar ne tista tipična, ki bi vse naredila za otroka samo, da je mir pri bajti. Da je še bolj zanimivo imam dva fanta, ki sta izjemna učitelja. Vsak dan se srečam s kakim novim izzivom, a v njem uživam in verjamem v njegov najboljši izid. Pomembno se mi zdi, da smo med seboj povezani, drug drugega spoštujemo in če je le mogoče ne motimo. Dajemo si prostor, da se lahko razvijamo v najboljše kar lahko.

Vemo, da družina ni tisto, kar nas učijo v šoli, da je družina mnogo več kot to. Pod nobenih naključjem se nismo srečali in nismo tukaj zato, da živimo tja v tri dni. Tudi tiste najbolj boleče teme predelamo ne glede na “statistične podatke” fantov. Seveda so med nami velika odstopanja pri reševanju izzivov, pa vendar iščemo kompromise tudi v najbolj napornih trenutkih. Včasih ne ne znajdem, ker ne razumem njunega sveta, a skušam stopiti v njega in pogledati z njunih zornih kotov, koliko je to pač mogoče.

Sama izhajam iz razvezane družine. Ene stvari so malo boleče, pa vendar sem zrasla :). Kadar slišim to izjavo od staršev me prime …… In zanimivo takih izjav zadnje čase slišim kar dosti. Odkrito, zelo me žalostijo. Če pogledam svoje življenje, ja zrasla sem, kljub vsemu, a vem, da bi mi bilo lahko lažje. Kurjo polt dobim, kadar vidim ali čutim te zakoreninjene vzorce staršev, ki ne pustijo dihat svojim otrokom. Pa ne v smislu, da lahko počnejo kar želijo, temveč v smislu, da so samo otroci, ki nimajo nobene besede. Ubijajo v njih svobodnega duha, kot da ni dovolj, da jim ga ubija sistem, ki je čisto mimo tega, kar človek in njegovo življenje je. A mislite, da so res pomembni “statistični podatki” staršev, ne. Pomembni so vaši vzorci in izkušnje, ki jih predajate otrokom in najbolj pomembno je na kakšni vibraciji ste vi sami, saj na njih nezavedno prenašate energijo.

Tako kot mati Zemlja dviguje svojo vibracijo, tako se posledično dviguje vibracija nam ali pa tudi ne. Vsak to sprejema in dojema drugače. Nobeni stvari na tem svetu se ne da izogniti, pa ne zato, ker se vibracija dviguje. Nikoli se ji ni dalo izogniti, samo malo bolj dolgo je trajalo, da se je resnica odkrila, danes temu ni več tako. Danes ti niti ni dano tisto, kar ni zate in to je super, saj si na nek način zaščiten. A velikokrat bi šel z glavo skozi steno, kar pa na srečo ne gre. Če ti nekaj ni dano je najbolje spustiti, prepustiti in iti naprej. Naprej v smislu sam s seboj. V družinah smo po navadi navezani drug na drugega, se radi omejujemo, prepovedujemo ………, ponekod z objemi tudi izsiljujemo :(, se ne poslušamo, komandiramo, …….. Velikokrat se sprašujem, če je to vse res potrebno, po mojih izkušnjah ni.

Po navadi so že na začetku partnerski odnosi obsojeni na konec, saj se velikokrat znajdemo v odnosu, ki ni iz čiste ljubezni, temveč iz iluzije, ki jo imamo do odnosa z nekom. Sama sem naredila isto, priznam. Zapletla sem se z nekom, ki ni bil kot jaz, pa vendar sem zaradi moje nizke samopodobe in vsega ostalega vdala v odnos, ki me je marsičesa naučil. Hvaležna sem, da sem zmogla oddelati to kar je bilo potrebno in sem danes svobodna in svoja. Če sem popolnoma odkrita je nekaj pustilo v meni večji pečat kot bivši partner. To je odnos mojih staršev do mene. Ljudi ne vidim kot kos mesa vidim bolj globoko. Vsi smo energija in vse je energija. Življenje je kot enačba. Preprosto, pa vendar tako zakomplicirano, saj imamo ljudje čustva in ta so tista, ki nam delajo preglavice.

Pomembno je tudi to, da kar oddajamo to dobimo. Pri konfliktih je po navadi kriv samo eden od partnerjev drugi, pa ne. Pa je res tako? Rada bi poudarila, da na fizično obračunavanje v odnosu nobeden od partnerjev niti pomisliti nebi smel. Stvari se dajo rešiti na način, ki je lahko sprejemljiv za oba partnerja. Tudi, če sta ugotovila, da nista za skupaj lahko gresta narazen po razumni poti in ne hranita vsak svojega ega.

Jaz osebno sem imela srečo, da sem obdarjena s tem, da vidim stvari in mi je nekoliko lažje predelati situacijo, kot nekomu, ki ne ve zakaj se gre in si misli, da je družina imeti otroke, plačevati položnice, komandirati partnerja, trpeti za dobro otrok, ……….. O ja, tudi jaz sem bila v to prepričana in zamegljena, ker mi nobeden ni povedal da je partnerski odnos samo čista ljubezen in samo ona lahko vzdrži.

Ljubezen se pa začne pri nas samih in ne v partnerju. Ljubezen je energija, ki teče tudi takrat, kadar boli ali ni tako kot bi radi mi in ona poravna vse. Poravna v nas in v tistem s katerim smo v odnosu.

Partner je slika nas samih. Če si dovolimo v njem videti sebe in popraviti tisto, kar nam ne ugaja smo na poti miru v vseh pogledih, če pa drug drugega obtožujemo nastaja vse večji in večji prepad, ki mu ni konca. Smisel odnosa je, da rasteta oba, če tega ni ni ničesar, kar bi te delalo radostnega. Radost pripada vsem nam in to predvsem tista, ki pride iz srca.

Imeti družino in otroke ni samo poslanstvo, temveč tudi odgovornost. Odgovornost, ki se začne pri tebi in se širi med ljudi. Začne naj se z ljubeznijo tisto brezpogojno, ki ničesar ne jemlje, ampak samo daje, raste in se širi.

Naj partnerski odnos pretočna energija bo, ki ves svet okužila bo :).