MAMA

Na današnji dan osemnajst let nazaj mi je bilo podarjeno, da sem postala mama čudoviti osebi, ki prispeva energijo temu življenju, ki ga živimo vsi na tej čudoviti Zemlji.

Ponosna sem nanj ne zaradi njegovih dosežkov, temveč zaradi njegovega življenja samega. Ne vpletam se v njegovo energijo, saj vem, da se to ne dela. Kadar rabi pomoč jo poišče in skupaj poiščeva rešitev, če se mu zdi primerna jo uporabi in če ne poišče svojo, kar je tudi prav. Živet ni prišel zato, da se podreja, temveč zato, da živi sebe najbolje. Meni je velik učitelj in hvaležna sem zanj.

Kadar ga pogledam sploh na današnji dan se mi spomin vrne nazaj v dni, ko sem bila mladostnica in sem imela uvid kako imam dva otroka in živim v hiši blizu gozda. Nekako tako živim sedaj, hvaležnost je neizmerna.

Vidim slike, ki se jih ne da izbrisati, saj pridejo same brez da bi jih želela videti. Najlepše je biti in ne videti ničesar, pa vendar sem tukaj in je potrebno živeti to fizično življenje, ki izhaja iz življenj katera sem enkrat že živela. Prišla sem končati nalogo, ki mi je bila dana preden mi je bilo dano fizično telo in s hvaležnostjo jo sprejemam.

Sprašujem se o smislu življenja in njegovem začetku. Šola mi nikoli ni bila po godu, saj sem vedno imela občutek, da mi vsiljujejo nekaj kar ni povezano z menoj, pa vendar prišla sem, da sprejemam življenje, ki je okoli mene. Skoraj sem prepričana, da s seboj nisem prinesla »nahrbtnika«, temveč sem si ga naredila tukaj, saj vem, da sem prišla na ta Svet kot čista Ljubezen in Svetloba.

Če nebi imela tukaj še nečesa za oddelati bi za vedno ostala tam na drugi strani. Svoje življenje sem izpustila in prepustila v najvišje dobro vseh in vsega kar je okoli mene, saj le tako lahko živim in se mi življenje odvija v najvišje dobro. Vem, da s svojo energijo vplivam na ljudi okoli mene in predvsem na otroka, ki sem jima podarila življenje.

Sama svoje polnoletnosti si nisem upala razlagati kako jo vidim. Vem da je bil full žur in metanje torte v obraz z mojo ulično sestro Katarino s katero sva ga praznovali skupaj J. Nič globokega, razen tega, da sem dobila volilno pravico in to je bilo to. Nisem videla neke velike življenjske prelomnice, kot je ne vidim niti pri otroku,

Življenje je proces, kjer se razvijamo in se razvija naša duša. Življenje se ne začne v našem fizičnem telesu. S pomočjo njega samo osvobajamo našo dušo, drugače pa vse je energija in vsi smo energija. Naučili so nas živeti sistemsko in vsiljeno nam je bilo veliko tega, kar nam ni po godu, pa vendar živimo kakor najbolje znamo.

Živimo pot ljubezni, ki nam je bila prepovedana, saj z njo je življenje preprosto. Ne upamo si je živeti, ker ne zaupamo zakonu, katerega nas nihče ni učil. To je zakon narave. Tako kot vse kroži v naravi kroži tudi v naših življenjih. Bolj kot smo pretočni lepše je življenje.

To je tisto, kar želim svojima otrokoma. »Statistični podatki« so samo omejitve, ki nam ustavljajo pretok energije in nas omejujejo. Otroka me ob posebnih priložnostih vprašata kaj si želim. Želim si, da sta srečna na svoji poti, da se ne ustavljata ob napornih situacijah. Pokažem jima, da vsaka še tako nerešljiva situacija ima rešitev, a te rešitve nosita v sebi. Onadva sta tista, ki sta gospodarja svojega življenja in nihče drug, če tudi živimo v sistemsko naravnani družbi. Ravno sistem je tisti, ki nas uči kar nismo, a kljub temu smo zanj lahko hvaležni, saj nam kaže kaj vse v življenju je mogoče.

Ozavestiti sebe in najti ravnovesje življenja je tisto, kar je neprecenljivo in to je tisto kar želim otrokoma, ki sta del tega procesa na Zemlji. Saj njuna sreča predstavlja mojo srečo in srečo vseh tistih s katerimi imata stik in z tistimi, ki vibrirajo tako kot onadva, če tudi nimajo fizičnega stika.

Tako kot svojima otrokoma tudi drugim otrokom in ljudem tega sveta želim, da si dovolijo živeti brez omejitev, saj ljubezen ne išče omejitev, ampak je pretočna energija, ki povezuje ljudi.