KNJIŽNICA

Poti te vedno vodijo tja, kjer je tvoje Srce doma. Živeti pot svojega Srca ne glede na scene, ki jih režirajo režiserji kateri uničujejo to prelepo Zemljo in ljudi je vrhunec življenja v katerega si prišel. V njem je edina pesem, pesem Srca in brezpogojne ljubezni do vsega in vseh ne glede na kaos, ki ga povzročajo režiserji.

Hvaležna sem za vsako bitje, ki na kakršen koli način vstopi v moje življenje in doda delček tistega kar sem ali sem bila nekoč. Kolega mi priporoči knjigo Intervju z vampirjem in končno lahko grem v knjižnico brez meja, ki so nam jih postavljali. V življenju ni naključij, kaj vibriraš to prejemaš. Hvaležna za to spoznanje in predvsem, da zmorem to živeti. Življenje me je učilo lekcij. Spraševala sem se, zakaj. Zakaj nisem kot drugi, zakaj moji možgani pletejo mrežo in iščejo vse mogoče rešitve. Z njimi se “prehitevam” včasih “zaletavam” in s tem škodim sebi. Danes sem za vse to hvaležna. Odslužila sem tisto, kar je bilo potrebno in dojela, čemu je temu tako. Lekcij je bilo ogromno. Dovolj jih je bilo so mi povedali. Sedaj si na vrsti TI “polagaš” izpite tistega, kar si se naučila. Poti nazaj več ni.

Ne nisem ostala na mestu kot včasih. Misli so bile včasih moj največji sovražnik. Danes jim podarim lepo misel in odidejo, če niso moje jih vrnem tja od koder so prišle. Nekatere, tiste ljubeznive podkrepim z ljubeznijo, da je tistemu od katerega so ljubezen vrnjena.

Stopim v knjižnico in jo za zagledam.

Obstojim in za trenutek ostanem. Samo sem, pozabim na Svet okoli sebe in izjavim, o moj Bog. Ob izjavi sem se zavedala, da sem v prostoru, ki se ji reče knjižnica. Pogledata me simpatična knjižničarka in gospa, ki si je izposodila knjige. Čez par sekund se zasmejita in jaz grem proti njej in v sebi začutim, da moje je :). Yes, spregovorilo je, moje srce, to sem jaz :). Pozornosti si želi tudi diamant, katerega žarki svetlobe so razpršeni na vse strani, njegova trdota je kot vemo, vsemogoča :). Poklicalo me je Srce in sprejela sem ga za svojega, da o diamantu, ki žari ne govorim :). Počutim se, kot da sem zlita z Njo.

Ko popolnoma dojamem, da sem tukaj steče pogovor med mano in knjižničarko. Še ena potrditev o tem, kako smo eno in povezani v vsem. Povezuje nas tisto kar smo. Smo kreatorji svojega življenja MI ne Oni, povezuje nas energija. Energija, ki jo pustimo vsepovsod kjer smo. Lahko smo to mi sami, naši izdelki, …….

Življenjska zgodba slikarke se nič kaj dosti ne razlikuje od moje. Povezalo naju je Srce. Srca so povezana bolj kot si to lahko predstavljamo. Zapiramo ga pred Svetom, pa vendar Svet okoli nas kriči, ker srčnosti si želi.

Strah nas je, da ne bomo po standardu tistih, ki manipulirajo, da ne bomo sprejeti, ker nismo del scene, …… Nič od tega ni pomembno, pomembno je odprto Srce, da se lahko Srca ozdravijo.

Hvaležna sem, da sem ženska, čeprav mi ni bilo lahko v moji koži. Sprejela sem jo z vsem Srcem in prisluhnila ženski, ki mi je blizu, saj na trenutke ne more preko sebe. Skozi pogovor me je zabolelo to omejevanje na leta, moja mama tako, oni tako, drugi tako, ……

Nisem taka, bila sem, saj sem potrebovala to izkušnjo, da sem lahko prisluhnila tej ženski in začutila njeno stisko. Na trenutek sem videla ujetost v tisto kar življenje ni in to je živeti mimo svojega Srca in ga zapirati, zato ker jim niso dovolili živeti Sebe.

Zazrla sem se vase, saj sva prišli v konfliktno situacijo in v mani je vrelo. Vprašala sem se, kaj nosi v sebi saj sva del druga druge in naju nekaj povezuje. Jaz si dovolim živeti sebe ona žal še ne. Dovolila sem ji Biti brez obsojanja in prisluhnila njeni zgodbi, ki jo nosi in se ne zaveda, da z njo škodi sebi in s tem vsem okoli sebe. Želela sem si, da odpre svoje Srce brez sramu in mi pove razlog njenega dejanja. Odprla se je in mi zaupala. Razumela sem jo, kljub temu, da imam kar nekaj manj “statističnih podatkov”.

Svet v katerem živimo se ne bo rešil sam. Mi smo tisti, ki ga drug z drugim lahko rešimo ne glede na vse bolečine, ki jih nosimo iz prejšnjih in tega življenja. Dovolj je že samo to, da drug drugemu prisluhnemo. S tem si in mu dovolimo živeti, čeprav včasih boli. Ne boli življenje samo. Boli tisto, česar nismo živeli, to je SEBE.

Srce je tisto, ki ve tudi takrat, kadar zataji Svet v katerega nisi sprejet ali se v njem učiš živet.

Živi in pusti živeti. Dovoli sebi in drugim, da Srce spregovori, saj s tem Božanski Svet se gradi.