ONA

Sedim v avtomobilu pred večjim trgovskim centrom. Še dobro, da v senci. Malo se poigram s psičko Lili, ki ne sme v trgovino. V retrovizorju vidim simpatično gospo, ki sedi na pločniku, kadi in razmišlja. Mislila sem si, vsaka ji čast, da se ji da sedeti med to svinjarijo. Bila je lepa, vendar po obrazu in rokah zelo opečena od sonca. Dobila sem menjavo in odšla v trgovski center. Ko sem se vrnila, stvari pospravila v avto ob meni stoji ta ista gospa, ki sem jo opazovala. Res je bila lepa in simpatična.

Vprašala me je, če imam kak evro. 🙂 Na srečo ga imam. Vprašala sem jo zakaj ga potrebuje. Pove mi, da ima doma otroke in premalo denarja za preživetje. Hm, denarja ji nisem dala. Vprašala sem jo kaj rabi. Tudi nakup bi naredila zanjo, če bi bila to njena želja (pustimo vse tisto, kar lahko v sebi nosijo mili ljudje, vso tisto psihologijo predalčkanja, …. nekako me to ne zanima 🙂 ). Želela si je sok. Z njo sem šla v trgovino. Da nisva hodili tiho druga ob drugi sem ji postavila par vprašanj, saj sem začutila njen strah in neprijetnost, ki jo je imela zraven mene. Ni pričakovala, da jo bom povabila v trgovino.

Imela naj bi tri otroke, ki jih je v tem trenutku pazila njena mama. Tudi zaposlena naj bi bila v turistični pisarni 🙂 . Ob tem je dala svoje roke predse in skrivala dlani. Niso zgledale, da bi bila pisarniška delavka. Bila je ponižna in me vprašala, če si lahko vzame Solo. Kupila bi ji kar koli bi si izbrala. Povedala sem ji, da sem tudi jaz mati samohranilka in da jo popolnoma razumem. Potožila se je kako je vedno več ljudi na sociali in težko preživijo (vemo, kako se da socialo izkoriščati).

Prišli sva na blagajno. Z milostjo me je pogledala se mi zahvalila za Solo in za deset minut, ki sem jih podarila njej. Z veseljem sem to storila in niti razmišljala nisem, da ne bi. To bi naredila v primeru, da bi želela denar.

Odprlo se je moje vesolje. Hvaležna sem bila, da sem lahko naredila nekaj dobrega njej, ki je ne poznam. Ne bom ji sodila, da za cigarete ima, naj gre delat, itd.

Z njeno milostjo mi je pokazala, da se da preživet tudi če nimaš. Ozrla sem se okoli sebe in se vprašala, kaj mi v življenju pomeni. Odnos s sočlovekom ali plehovje, ki je na parkirišču in polno napolnjena trgovina.

Tako malo potrebujemo, a nas je žal posrkalo vse tisto, kar nas oddaljuje od nas samih.

Zunanja podoba človeka lahko o njem pove dosti ali nič, če ne gledamo s srcem.

Lahko je predalčkati, naporno sprejemati. Prisotnost teme in svetlobe je neizbežna od nas je odvisno, če smo ju sposobni uravnovesiti.