DANES

Eden tistih posebnih dni, ko si rečeš, zdaj pa grem sama 🙂 . Zadnje dni mi družbo delajo psička Lili, muc Muri in hrček Lucky. Srečka sem tudi jaz, da so mi zaupali ta topla bitjeca, ki mi vsako jutro polepšajo dan. Vsak na svoj način. Nepopisna je ta njihova toplina, ki mi jo podarijo, kadar jim dam za jest in z njimi tudi kako rečem 🙂 . V njihovi družbi je res zabavno. Vsak izmed njih ima kako svojo finto, da je zanimivo in ni dolg čas 🙂 .

Življenje me je izučilo, da ga živim počasi, saj le tako lahko slišim notranji glas. O ja, naučila sem se ga poslušati. Poslušam ga predvsem zato, da ne izgubljam energije s stvarmi, ki niso zame.

Odločila sem se, da te dni na off 🙂 izkoristim maksimalno. Včasih sem imela težave s tem, da sama ne bi hodila naokoli. Imela sem veliko želja, a jih je veliko ostalo neizpolnjenih. Danes sem si rekla jaz grem in naj bo kot bo. V telefonu je zemljevid in me bo že pripeljal do točke kamor sem namenjena. Med potjo lahko zmanjka tudi signala, razmišljam. Misli in um so me na vsak način želele prepričati, da bi bilo bolje ostati v kraju, ki mi je znan. Nisem jim podlegla in se odpravila na pot. Družbo mi je delala psička Lili, ki je neverjetna športnica 🙂 . Hvaležna sem, da sem lahko izkusila povezanost z naravo, živaljo in samo seboj. Božansko. Sama nimam živali, zato sem še toliko bolj hvaležna, da so me sprejele. Živali so mi pri srcu ne glede na to, da sama nimam nobene.

Zjutraj se odpravim od doma. Uf, kako olajšanje jaz grem in grem preko sebe. Ni bilo pomembno kako se bom znašla, ker itak se bom. Prišla sem na Peco in ura je bila zame še zgodnja 🙂 . Ni se mi dalo iti domov. Odločila sem se, da greva še k jezeru Sobote. Sicer je na avstrijski strani, a to mi ni predstavljalo nekega problema. Bilo mi je mimogrede 🙂 . Fajn se je skopat v naravi, ko si ves preznojen 🙂 🙂 🙂 . Na trenutke sem bila nase ponosna, saj sem lahko vse tisto, kar mi je hotelo preprečiti pot z lahkoto presegla.

Prepustila sem se poti, ki ni bila nič kaj naporna, ne glede na to, da sem včasih vozila po notranjem kompasu 🙂 . Med hribi pogosto zmanjka signala 🙂 .

Včasih ima življenje za nas posebne plane in vse prepogosto mu ne zaupamo. Pri meni je bil danes ta dan, ko sem mu zaupala v celoti.

Prišla sem do jezera in si mislila, ratalo mi je. Imela sem svoje namene in življenje mi je pokazalo njegove. Stojim na zelenici Lili potegne povodec, ker moram vse poslikat 🙂 mi pade po tleh telefon. Skoraj sem postala nejevoljna, a sem si kmalu premislila 🙂 . Pobrala sem telefon dvignila glavo in videla prijatelje s katerimi se nismo srečali kar nekaj let. Nepopisen občutek.

Nepopisni so trenutki, ki jih lahko podarimo sebi. Ni potrebno, da jo to cel dan. Že trenutek v katerem začutiš sebe je dovolj.