NARAVA

Nedaleč proč od kraja, kjer živim se dogajajo čudne stvari. Res je razglašena požarna ogroženost, a mi nekatere stvari niso popolnoma jasne. Že dolgo več ne verjamem v to, da tisti, ki delajo v dobrobit narave to res delajo. Verjamem v to, da so nekje v ozadju takšni, ki so po sili umaknjeni. Pač tema je do nekega trenutka prevladovala, sedaj pa temu ni več tako.

Spominjam se dijaških dni, ko so me za dnevni časopis večer vprašali, kaj si mislim v zvezi z našimi dejanji do narave. Logično mi je, da takšen odnos kot imamo do narave takšen odnos ima ona do nas. Uničujemo jo, ob tem se pa ne zavedamo, da uničujemo lasten življenjski prostor.

Če mislimo, da sta naš življenjski prostor hiša in stanovanje se globoko motimo. Brez nje tega ne bi imeli. Daje nam vse za preživetje. Kadar se zazreš malo globlje, lahko vidiš, da je vsega nasičena in tudi izčrpana. Tako kot mi ne prenašamo plinov, ki nam jih spuščajo iz letal, tako ni to njen življenjski slog.

Ob vseh teh svinjarijah, ki jih počnejo nekateri mi lahko preostane samo to, da se zazrem vase in sledim svojemu notranjemu kompasu. Sočustvujem z njo in vsemi tisti, ki jim je pomembna. Glede na povezanost z njo, verjamem, da bo nekaterim podarila najboljše rešitve. Ob tem se pa sprašujem, če bo zmogla, kot mi.

Imela sem priložnost videti, kako je lupa v pisarni bila povzročiteljica požara. Ja, samo lupa, ki je bila na pisalni mizi. Veliko takšnih in drugačnih lup je odvrženih v naravi in se tega niti ne zavedamo. Ni nam pomembno kaj vse se lahko zgodi iz naše malomarnosti. Pa saj, če ne znamo skrbeti zase kako bomo za njo.

Hecno se mi zdi to jokanje ljudi kaj vse se nam dogaja. Čisto normalno je, da kar seješ to žanješ. Kar smo sejali to bomo želi, logično. Kljub vsemu, lahko imajo take stvari tudi dobre posledice. Te so, povezovanje ljudi, kar je v tem obdobju pomembno.

Mogoče bo prišel trenutek, ko ne bo pomembno v kateri dimenziji boš, si ali kakor koli, mogoče bo pomembno to, da si v sebi s svojo močjo. Pač povedano čisto preprosto, ker mi nekako te dimenzije in druge zadeve s tem povezane niso jasne. Razlog obstaja in odgovor je v meni 🙂 . Že samo, če nimamo elektrike ni pomembno v kateri dimenziji smo, pomembno je to kako se znamo v tem trenutku preživet. Okoli nas so ljudje, ki lahko niso kot mi. Vsak ima svojo pot. Za enega bo slaba izkušnja pot naprej, za drugega pot v vlogo žrtve. Čisto preprosto 🙂 . Z nekom lahko sočustvuješ, a če nista na isti valovni dolžini 🙂 , pač pride do razhajanj. V napornih situacijah je prav, da prvo rešuješ sebe, saj le tako lahko tudi druge. Če ti to ni jasno skozi življenje, ti pa postane v napornih preizkušnjah.

Ja, požari in vse druge naravne katastrofe, ki nam ne bodo prikrajšane, ker preprosto nismo odgovorni. Namesto, da vlečemo slabe energije, če ne drugače v mislih pošljimo vse dobro tja, kjer se dogaja. Naše misli so energija, ki veliko pripomore v izid vsake zgodbe.

No ja, mogoče 🙂 verjamete, da vas bodo rešili vesoljci. Kdo ve, mogoče res, a tudi z njimi bo življenje nekaj novega, ki vam bo tuje ali domače. Vsekakor trenutek srečanja z njimi ne bi bil preprost. Tudi E.T. vesoljčku ni bilo lahko 🙂 .