SISTEM IN ILUZIJE

Kaj je prav, kaj ni, kdo bi vedel. V poplavi informacij pride do velike zmede in umetnost je samo biti v miru iz njega delovati in živeti sebe. Na vsakem koraku je nekdo, ki ti ponuja nasvete o boljšem življenju, nobeden pa ti ne da recepta, ker ga ni. Vsak je unikaten in nosi v sebi recept življenja, ki mu je bilo dano. Ni potreben recept tujca. Recept življenja je globoko v nas, a vse prepogosto uporabljamo tiste za katere ne vemo, če bodo pomagali.

Spominjam se kolega, ki je osvojil meditacijo. Po rednih meditacijah ga je začela boleti glava. Poklical je učitelja in mu povedal za situacijo. Prvo vprašanje je bilo, če je imel kdaj poškodbo glave. Bolečina bi naj bila del zdravljenje. Vztrajal je z meditacijo v upanju, da bolečina mine, a žal ni. Imel je neprijetno izkušnjo z osvojeno tehniko, ki mnogim mogoče pomaga, nekaterim pač ne.

Jaz sem ti in ti si jaz. Super, a je to res? Do neke meje mogoče, a hitro se lahko zatakneš in nekdo ostane nekaj kar ni. Nekdo lahko s pridom uporabi svojo moč in si hitro tisto kar nisi. Nisi tisti, ki si v svojem miru in lahko iz njega deluješ. Bolj se zapletaš v sistem bolj te srka vase in ovija okoli tebe energijo, ki te “slači”.

Če tudi je vse iluzija, pa vendar smo in živimo drug z drugim. Odnosi so ti, ki nas lahko pahnejo globoko v brezno, kjer ne vidimo izhoda. Vsi smo vpeti v sistem na tak ali drugačen način, a kljub vsemu je potrebno v njem preživeti.

Ne bom vpletala svojih staršev, ker so do neke meje naredili zame toliko kot so zmogli. Življenje je moje in jaz sem odgovorna zanj.

Pišem in delam pravopisne napake. Nekatere vidim, nekatere ne. V bistvu mi je za njih vseeno. Zelo neodgovorno, bi rekel nekdo. Jaz mislim drugače in se sprašujem kako sem lahko taka. Slišim glas: “Piši kao što govoriš, a čitaj kao je napisano.” Sem iz tistih časov, ko smo se učili srbohrvaščino 🙂 . Seveda sem že kaj pozabila v zvezi s tem. Mal Googlam in vidim, da je to trend, ki izvira iz 18. stoletja, njegov začetnik pa je bil Johan Kristof Adelung, ki je močno verjel, da se mora črkovanje jezika ujemati z govornim jezikom. Pri sebi si mislim Duhova ok si 🙂 . Enkrat je bilo tako prav danes ni. Pomislim na vse ostale zakomplicirane stvari, ki v bistvu sploh niso, pa so. Ne vem za kakšno potrebo 🙂 . Verjetno za stroko, ki ji je mar 🙂 .

Tako je počasi, počasi vse šlo iz preprostega v zakomplicirano. Iskati krivca je brezsmiselno. Živeti življenje je smiselno, saj je polno dogodivščin, ki ne rabijo biti zakomplicirane. Do neke meje ni potrebe, da so sistemske, če si to dovoliš.

Razmišljam kam lahko grem, če sem svetloba, ljubezen in imam njuno moč. V meni se prebudi utesnjen občutek, ki si ga ne znam razložiti. Vidim sliko zaprtega sistema, ki me duši in mi ne da iti naprej. Planet Zemljo vidim zaprto v vakuumsko posodo. Pomislim kam bi lahko šla 🙂 . Mislim si, mogoče v vesolje 🙂 . Dobim jasen odgovor tvoje življenje je tukaj. Napetost v meni izgine. Hvaležna sem za vso domišljijo 🙂 , ki jo premorem. Razmišljam kako bi bilo, če bi res srečala kakšnega vesoljca. Cool ena izkušnja več, si mislim.

Izkušnja povezana s smrtjo in vse bolečine, ki mi jih je nalagalo življenje so me prekalile do te meje, da je izginil strah pred njimi. Življenje ni borba in trpljenje, če gledaš nanj skozi srce. Ni potrebe po potrpežljivosti. Zakaj bi moral trpeti med procesom, ki te vodi v tvoje najvišje dobro. Zame je najvišje dobro to, da ostanem v sebi s seboj. Tudi tiste neprijetne stvari lahko rešiš v miru in tišini. Vsak izmed nas ima to v sebi, vsak to zmore. Vprašanje je le, koliko si dovoli. Koliko si dovoli biti neodvisen od sistema.