SREČA-nje

Po neprespani noči, se je začel zaspan dan 🙂 . Dan drugačen od drugih. Kljub napornemu tednu, ki je temeljil na globokem procesu spoznavanja globin življenja, je končno prišla sobota. Četudi je bila noč podobna vsemu drugemu le spanju ne, je bila v meni nepopisljiva hvaležnost.

Zjutraj se vstanem opravim kar mi je ostalo iz prejšnjega dne, se usedem v avto, in se odpravim na pot. Vreme je bilo tako zaspano kot jaz, a nič ne bi moglo preprečiti srečanja z Matejo.

Videli sva se pred dvema letoma. Bile smo tri. Danes sva bili dve. Tretja dušica je zapustila telo, a kljub temu je bila prisotna v najinih srcih. Najlepši občutek tega dne je bil, da sem se počutila kot najstnica, ki komaj čaka, da vidi svojo prijateljico. Z njo sem izgubila stik, ker sem imela izziv s telefonom. Verjela sem, da se bom našla z ljudmi, ki so mi dragi. Zgodilo se je. Našli sva se. Ves ta proces sva bili povezani, a srečanje na zemlji ima drug čar 🙂 .

Kljub deževnemu dnevu naju ni nič zmotilo. Našli sva miren kotiček pod streho in pogovor je stekel. Uf, kako sem to pogrešala. Nasploh pogrešam spontanost. Življenje brez kompliciranja. Življenje, ko se ne rabiš slišati večkrat, da se enkrat vidiš. Dogovoriš se na začetku tedna in zaupaš procesu. Ni variante, da bi šlo kaj narobe. Tako kot sva se zmenili, tako je bilo. Pogrešam življenje kot je bilo nekoč. Ni bilo preprek in izgovorov. Če pa so bili, je bila stvar resna.

Mi dve to znava in imava. Ni ga lepšega kot to, da lahko z nekom deliš pogled na svet, ki se razlikuje od pogleda večine. S pogovorom se reši marsikatera dilema, ki jo nosiš v sebi. Lahko si odkrit in iskren brez predsodkov. Ne rabiš razmišljati kaj si misli sogovornica, preprosto veš, da te podpira.

Ko se peljem iz Obale proti štajerski mi je najlepša stvar v Ljubljani tabla za Maribor 🙂 . Danes temu ni bilo tako. Doživela sem jo v vsej njeni veličini, saj mi je dala prostor, da se lahko imam lepo s prijateljico.

Na železniški postaji se mi obudi spomin na koncert Piše se leto 2000. Bil je sredi tedna, a kljub službi se ga nismo odpovedali. Z vlakom smo se peljali do Ljubljane in zjutraj nazaj. Koncert se je končal tri ure pred odhodom vlaka, bila je zima, ni nam bilo lahko 🙂 . Bili smo kot brezdomci. Imeli smo srečo. Prijazni zaposleni so nas povabili v pisarne, kjer smo lahko spali. Vsekakor je bilo bolje spati na toplem, če tudi na tleh 🙂 . Po prihodu vlaka v Maribor se je bilo potrebno urediti za službo. To opraviš kar na železniški postaji. Vse se da, če se hoče 🙂 . Malo hecno zgleda, a gre, če se ne obremenjuješ s tem kaj bodo rekli drugi. Posledice neprespane noči itak nosiš sam 🙂 .

Današnji dan mi je dal posebno sporočilo, NIKOLI NE IZGUBI OTROKA V SEBI 🙂 .