TETA

Oseba, ki ima posebno mesto v mojem življenju je moja teta. Moja zavetnica, zaščitnica in oseba, ki me je krepko pograjala kadar sem prestopala meje. Seveda meje, ki so mi jih postavljali drugi. Zame je in bo ostalo življenje brezmejno. Brezmejnost življena si seveda vsak razlaga po svoje, tako je prav, saj vsiljevati nekomu svoja prepričanja ni na mestu. Velikokrat s tem dejanjem otroku, prijatelju, znancu, ….. prej škodimo kot koristimo. Ne dovolimo mu biti tisto, kar dejansko je. Kajti vsak globoko v sebi ve kaj je.

Odkar opazujem svet ga ne vidim kot drugi. Včasih se mi zdi, da to življenje ni moje življenje. Živim življenje, se mu prilagajam in iščem ravnovesje v vsakem trenutku. Razlog je preprost, ne želim se vrteti v krogu. A vendar sem iz nekega razloga tukaj in ga delim z ljudmi, ki so okoli mene.

Ena izmed meni dragih ljudi je moja teta s katero sva si podobni in se razumeva tudi takrat, ko se ne 🙂 . Velikokrat se spomnim njenih besed, ki mi jih je povedala z nasmeškom na ustih. Ti nisi normalna mi je dejala kadar nisem zbirala besed in sem bila odkrita. Svojih lumparij pred njo nisem skrivala. Kadar sem bila v zagati mi je pomagala, če je lahko. Načeloma sem se reševala sama v zavedanju, da posledice svojih dejanj nosim sama.

Lepo se je spomniti trenutkov, ko sva pozno v noč slikali na svilo in ustvarjali vsaka svojo umetnino. Ustvarjanje se je lahko zavleklo tudi do zgodnjih jutranjih ur, a nama ni bilo mar. Umetniki smo pač taki, da imamo radi mir 🙂 . Miru je ponoči vsekakor dovolj.

Naučila me je tudi štrikati in kvačkati. Spomnim se svojega prvega kvačkanega nahrbtnika, ki mu zraven mene ni bilo prav nič lahko 🙂 .

V družbi z njo je bilo zabavno. Občudovala sem njeno ustvarjanje, tudi danes ga, a danes sva drugačni obe.

Zadnji dve leti sta marsikomu spremenili življenje. Tudi njej se je spremenilo in obrnilo na glavo. Imela je težko obdobje. Borila se je sama s seboj in s tistim kar je okoli nje, pa vendar ni obupala. Kadar se je lahko se je postavila zase, ko se ni mogla smo ji pomagali koliko smo ji lahko.

Z njo rada delim trenutke, preprosto zato, ker sva povezani. Najlepše je slišati, Gabi sem s tabo v mislih. Kljub njeni starosti in izkušnjah me še vedno podpira in pove, da včasih nisem normalna 🙂 .

Nismo bili eni izmed tistih, ki bi nam v življenju kaj manjkalo, pa vendar mi obisk pri njej da razmišljati o vrednosti življenja. Ob takih mislih stopi v ospredje tisti drugi svet, ki je lep in ne ta, ki me na trenutke spominja na zapor.

Že res, da proti koncu poti ne rabimo več kot omaro, posteljo in nočno omarico, a žal med potjo ljudje ne znajo živeti sebe.