ENA OD TISTIH

Poznala je režiserja igre, ki jo je igrala.

Bila je majhno navihano dekle, ki si je želelo samo živeti in se lepo imeti. Življenje je videla drugače kot drugi, zato je velikokrat stala v kotu in se spraševala o vrednosti življena. Kamor koli je stopila so bili učitelji, ki so jo želeli učiti njej že znano življenje.

Učila se je življenja, ki ga ni poznala. Spoznavala je tiste temne kotičke, kamor se ljudje zatekajo ob svoji nemoči, da lahko z vso resnostjo in brez milosti učijo tiste, ki nosijo v sebi mir in svobodo. Z ljubeznijo je sprejemala svet, ki ga je spoznavala. Veliko se je naučila. Nekatere lekcije so bile malo težje, saj niso bile povezane z njeno logiko. Nekako jih je osvojila. Osvajala jih je po najlažji poti. Tisti, ki ji ni jemalo srca. Vedela je, da je svobodna. Svobodo je želela deliti z drugimi.

Režiser igre življenja ji je namenil scenarij, ki ni bil v stilu njenega prepričanja. Igro je želela zavrniti, a bili so soigralci, ki so jo prepričali, da naj sodeluje. Sodelovala je. Videla je zgodbo še preden so ji dodelili vlogo. V kotu je našla varno zavetje kamor so jo postavili vedno kadar je bila neposlušna. Rada je poslušala, a ne zgodb, ki niso resnične.

Od navade stanja v kotu so postale neresnične zgodbe resnične tudi zanjo. V kotu je bila tema v katero je posvetilo sonce takrat, ko je neresnične zgodbe spreminjala v tiste resnične in lepe v katerih so vsi igralci imeli glavno vlogo. Svoje skrivnost je obdržala zase.

Opazovala je svet okoli sebe in igralce, ki so igrali igro režiserja katerega je poznala. Kljub temu, da je spreminjala zgodbe se je kdaj ujela in ostala ujeta v dogodku, ki ji ni bil po volji. Sprejela je vlogo in jo odigrala do konca. Do potankosti je odigrala vlogo, ki jo je dobila.

Vloge so bile različne, nekatere tudi izčrpavajoče. Zmogla je. Videla je vsako malenkost, ki jo njeni soigralci niso. Opozarjala jih je, a ostali so zaslepljeni.

Odločila se je, da za vedno izstopi iz kota in ne izgublja energije z režiserjem, ki si izmišljuje neresnične igre. Spoznala je, da je najresničnejša igra tista, ki jo nosi človek v svojem srcu.

Igra lahko samo tisto vlogo, ki je v njej. V njej je zapis življenja, ki je bil zapisan še preden je prišla na oder. Odločila se je, da bo igrala igro režiserja, ki je brez imena in priimka.