A ZMOREŠ?

Otroci nepopisana bitja. Zapuščeni, sami brez nekoga, ki jim stoji ob strani. Zakaj? Zakaj morajo trpeti, zakaj se rodijo bolni, …. Vse v življenju ima svoj namen, žal. Ne želimo si namena, ki ima negativen predznak in nam nalaga bolečino, pa vendar je in bo vse do takrat, dokler ne bomo ozavestili pomena življenja.

Vozim poslušam radio o dobrodelnosti. Tudi jaz sem potrebovala pomoč. Poiskala sem jo. Bilo me je sram. V mislih je bilo polno vprašanj. Najtežje vprašanje, zakaj ravno jaz, ki ne želim nobenemu nič slabega. Edina želja, ki jo imam od kar pomnim je ta, da bi se ljudje razumeli, in da bi na svetu zavladal MIR.

Spoznala sem, da želja ni skromna. Zahteva sodelovanje in zanj ni vsak. Ne znam razmišljati površinsko. Hočem, nočem padem v globine, ki se ne vidijo z očesom. Vem, da nisem del tega, pa vendar sem tukaj. Vidim, slišim in kaj sedaj? Včasih nemočna. Ne vem kaj storiti, pa vendar vem, da obstaja rešitev. In ja, spet ne tista površinska. Hiša s slabimi temelji se bo hitreje podrla kot tista, ki ima dobre. A je pri ljudeh drugače? NE NI.

Opremljeni smo z vsem kar nam v življenju rabi, a žal velikokrat tega ne upamo uporabljati, saj to ni primerno za zunanji svet. Raje smo žrtve, kot da živimo tisto srednjo pot, kjer ni vzponov in ne padcev. Življenje preprosto samo je.

Otroci mi pomenijo, ni pomembno, če so moji. So nemočna bitja odvisna od sveta, katerega krojimo mi, ki imamo izkušnje, vsak svoje. Izkušnje so nas izoblikovale, vsakega po svoje. Z nizkimi čustvi vplivamo na otroke, hočemo, nočemo. Ne zavedamo se, da se stvari začnejo na tistem drugem nevidnem nivoju se odražajo tukaj, ter nas preizkušajo. Vedno imamo izbiro. Izberemo lahko sebe ali tisto, kar ni naše. Zaradi vseh nižjih čustev s katerimi smo se opremili, prenašamo na otroke tisto kar ni njihovo.

Z njimi smo imeli dogovor še preden smo prišli na svet. Mi učimo njih oni nas. Ni pomembno koliko “statističnih podatkov” imajo. Oni so nepopisana bitja, ki jih popackamo z našo energijo.

Seveda ni lahko poslušati in gledati zgodbe otrok, ki so si izbrali za starše ljudi, ki niso sočutni in jim ni mar za njih. Boleče je živeti s tem, da te starši ne razumejo, …. Kakorkoli je, rešitve so, tudi za otroke.

Prišli so, ker so si želeli izkusiti življenje, četudi se njihova pot začne s trpljenjem. Imajo nešteto sposobnosti, ki jih drugi nimajo. Vedo, da imajo sebe in samo nase se lahko zanesejo. Marsikaj jim je jasno, a skozi življenje v njih ubijemo vse darove, ki jih nosijo v sebi, samo zato, ker nam je zunanji svet pomembnejši od tistega, ki ga nosijo in nosimo v sebi.

Ožigosamo jih, da iz njih ne bo nič, da so izmeček družbe, ker ne izpolnjujejo norm materiale družbe, kjer sta pomembna kapital in slava, ne pa človek sam.

Kljub temu, da imajo velikokrat samo sebe je pomembno, da jih podpremo. Ne glede na to, da nismo njihovi biološki starši. V bistvu skozi življenje spoznaš, da imajo ljudje okoli tebe pomembnejšo vlogo kot biološki starši. Zakaj? Prišel si sam in odšel boš sam. Vmes je proces, ki ti kaže pot k tebi, k tvojemu bistvu. Če tega ne znaš, ne veš kako bi pomagal otroku, ki je zlorabljen, bolan, žrtev nasilja in še kaj. Namesto, da bi v njih iskali potenciale jih pomilujemo in dovolimo, da ostajajo v stanju žrtve. Ja, seveda se zaprejo in ne sodelujejo. Rabijo svoje trenutke in zaupanja vredne ljudi ob katerih se počutijo zaželene, da se lahko odprejo in izrazijo tisto kar nosijo v sebi.

Bodite zaupanja vredni. Ne spreglejte bitij, ki so polna življenja, ki ga ne poznate. Kažejo nam kje živimo. Če tudi niso vaša. Na koncu koncev to ni pomembno. Pomembno je, da imajo okoli sebe ljudi, ki niso odvisni in zaslepljeni s tistim, kar ne prinaša notranje svobode in miru.