PEKRSKA GORCA

Sedim na vrhu Pekrske Gorce in uživam v lepoti dopoldneva. Spomini se vrnejo v mladost. Slišim glas, ki mi je vedno kadar sem ga slišala napolnil srce z nežnostjo in toplino. Nekatere stvari z nami rastejo 🙂 .

Dano mi je, da vidim situacije, ki se dogajajo globoko. Nekateri kraji, ljudje in še kaj so se me dotaknili v dno srca. Spraševala sem se kaj bi s tem počela in življenje mi je dalo odgovore. Včasih sem na njih z naporom odgovarjala, predvsem zato, da bi bila všeč drugim. Veliko ljudi je šlo iz mojega življenja, nekateri niso prišli, ker sem jih očitno odbila s svojo prisotnostjo.

Rada imam materialni svet, a velikokrat ga ne razumem in ga skozi življenje nisem razumela. Nikoli nisem razumela, kako je lahko materialna vrednost pomembnejša od človekovih vrednot. Nerazumljiv mi je ves ta pomp z dobrinami. Ali je pomembno biti pomemben? Velikokrat sem razmišljala kako bi preživela, če ne bi imela službe. “Pojedli” 🙂 🙂 🙂 bi me.

Kot otrok sem hodila na to gorco in opazovala lepote na njej in okoli nje. Danes sedim na klopci naslonjena na cerkev, razmišljam kaj je drugače, kot je bilo takrat. NIČ. Globoko v sebi sem še vedno tista Gabrijela, ki je kot otrok življenje raje opazovala, kot ga živela. Življenje se je zame vedno začelo znotraj in šele nato zunaj. Danes v tem ni nobene razlike. Razlika je le ta, da sem sedaj samozadostna. Včasih nisem bila, saj sem bila odvisna od staršev.

Rada sem imela mir in tišino, ki sta v meni. Nosila sem krilca in obleke, plesala, pela in še kaj. Ob neprijetnih dogodkih sem se začela zapirati vase. Bila sem zaprta kot školjka. Iz pridne deklice sem postala dekle, ki ni imelo meja. Izkušala sem zunanji svet. Vse kar je bilo zame izzivalno sem sprejemala, da bi bila všeč drugim in s tem dobila vrednost. Vrednost, ki si jo pridobiš z dokazovanjem kaj in kdo je boljše ali boljši.

Postala sem nedostopna. Okoli srca sem spretno naredila oklep, ki je deloval tako, da sem od sebe odbijala ljudi, ki so bili z menoj dobri. Tistim, ki so me vodili na pot zunanjega sveta sem odpirala vrata.

Stopili so v moj nedotaknjen svet in ga porušili. Odpuščam sebi, njim in spuščam vse kar ni zame. Preprosto zato, ker želim v popolnosti živeti svet, ki je v meni.

Neskončno sem hvaležna glasu, ki mi je lepšal trenutke mladosti. Slišala sem ga v procesu mojih odločitev, odprl mi je srce z mehkobo in toplino. Pokazal mi je, da življenje ni borba kadar odpreš srce in ga vsak trenutek deliš z ljudmi, ki so okoli tebe.