SPREHOD

Odločila sem se, da si čez praznike ne delam planov. Vem kam sem namenjena in to je dovolj. Živim sama s seboj, kaj življenje prinese, prinese 🙂 . Vsi tisti plani, gledanje na uro, dogovarjanje, uf. Nekako ne rabim tega 🙂 . Najlepša so spontana srečanja, brez pričakovanj in brezsmiselnih vprašanj 🙂 .

Ljubim naravo, in ja, kar v njej bi ostala, če ne bi življenje narekovalo pravil. Ko ti uspe, ena izpustiš, druga pa opraviš in izpustiš.

Ob prostem času sem najraje v naravi. Te “škatle” 🙂 v katerih živimo mi nikoli niso bile blizu. Odpravim se na sprehod in se kot ponavadi zlijem z njo. Božanski občutek.

Pot me zanese mimo dveh dreves, ki sta mi vzeli sapo. Videla sem njune korenine, ki se med seboj prepletajo. Ob takih koreninah in obsegu debla ne moreš, da ne bi pogledal krošnje. Vse kar sem videla mi je predstavljalo ljubezen, ki ničesar ne jemlje, ne daje, ampak preprosto je.

Drevo drevesu brez čustev, besed, …. drži prostor in mu dovoli, da se razvija ter bohoti svojo krošnjo proti nebu. Debla dreves se med seboj stikata, a si dajeta dovolj prostora, da se razvijata v vsej njuni lepoti. Določeno mesto ti daje občutek, da imata eno srce.

Slika iz narave mi sproži misli o ljubezni človeka do človeka. Ljubezni, ki je v človeškem svetu prepogosto pogojena z mislimi, besedami in nerodnimi dejanji.

Ljubezen ni misel, ni beseda, ni dejanje. Ljubezen je energija, ki jo človek oddaja ob mislih, besedah in dejanjih. Narava ne temelji na mislih in besedah. Temelji na dejanjih s katerimi kaže lepoto življenja in ljubezni, ki je tako kot v nebesih tudi na zemlji.