Zimski solsticij

Pa naj bo še en poseben dan v letu, če je potrebno stvari meriti in jim dajati meje. Verjetno smo res narejeni tako, da v to verjamemo in tako je prav. Vidi se veliko svetlobe, seveda, saj mi smo svetlobna bitja, ki svetlobo nosimo v sebi. Bolj smo čisti, bolj svetimo. Uf, ja tako naporno je pospraviti vso navlako na svoje mesto, da bo vse prav in nihče ne bo prizadet, tudi če bo pogledal svoji resnici v oči.

Obstaja oseba, katera mi je vrnila mene in me vedno znova opominja kdo sem. Imela sem strašansko željo se dotakniti te osebe nakar sem dobila odgovor, da je nedotakljiva. Padla sem v brezno in prišla je globoka tema, ki se še vedno nahaja v meni. Nastopil je strah. Tema je neizprosna in ne dopušča nepopolnosti zase želi imeti vse, a duša se ne pusti in kliče po tistem kar ve, da je prav in ne dopušča več napak. Ona ve kaj je prav in kaj ne. Pot je samo naprej ali pa ostaneš tam kjer si in ponoviš lekcijo, ker druga ni več dopustno. Počutim se, kot da hodim po puščavi in se utapljam v svojih solzah in spretno skrivam zatečene oči. Nobeden me ne upa vprašati kaj se z menoj dogaja, če ne druga iz vljudnosti. Naporno je zelo naporno. V danem trenutku veš vse in nič. Veš, pa da kar boš naredil proti sebi ne bo prineslo pozitivnih posledic.

Od kar pomniš so te “teptali”, izkoriščali in še kaj. Ti si bil tiho, ker veš, da vsak dobi svoje in za to ne rabiš sodišča. Preprosto, dobro da dobro in slabo da slabo vsakemu tam, kjer mu rabi.

Pridejo trenutki, ko si sam sebi popolnoma dovolj, a veš da imaš okoli sebe ljudi in se nekako ne spodobi, da z njimi ne komuniciraš. Recimo lahko bi bila dan, dva ali več bila sama s svojo tišino in to je to. Tišine itak ni 🙂 v mislih se kar dogaja, če jih ne kontroliraš in izveš marsikaj zanimivega. Ja samo to ni to, ker ljudje niso zraven tebe, pa dobro so, obstajajo si misliš.

Veš, da svetloba obstaja o tem ni dvoma, svetloba si ti tudi o tem ni dvoma, polni te božanska energija, ki je nepopisna, pojavi se pomanjkanje ljubezni do sebe, kar je pogosto ne sprejemanje samega sebe in predanost nekomu za katerega misliš, da bo rešil tvoje bolečine. Ne, ne bo jih. Pokazal ti bo jih še več, da boš enkrat za vselej sprejel tisto kar si in za vselej živel tisto kar si, to je luč in ljubezen.

Sesuva se namišljen svet, telo je resetirano, počutiš se kot, da nisi več v tem svetu, pa vendar si, saj si poklican, da popraviš tisto kar nisi delal prav, to je, da nisi živel ljubezni do sebe in si se vpletal vsepovsod tam, kjer ti ni bilo mesto.

Življenje se začne v nebesih in se nadaljuje na Zemlji. Mogoče se malo čudno sliši, a pri meni je tako.

Glede na to, da vidim svetlobo, kadar nisem pod stresom 🙂 ali npr., ko sem meditirala. Danes sem vprašala, zakaj je potrebno pokojnemu reči večna luč mu naj sveti, zakaj ne rečemo tega nekomu, ki se vrti v krogu in znova in znova ponavlja lekcije in mu še kar ni jasno, da je potrebno živeti sebe in ne druge.

Nesmiselno bi bilo, da bi iskala to luč, če sem luč. Smiselno se mi zdi, da poiščem ljubezen, ki sem jo nekje med potjo izgubila, pa še sama ne vem zakaj. Na vso moč sem se trudila, da bi mi jo dali drugi. Vse bi naredila zato, da bi me imel nekdo rad in pomislim, kdo bi me lahko imel rad, če se ne bom imela sama.

Hvaležna sem za vse življenjske učitelje, hvaležna tebi, ki mi vedno znova daješ ogledalo in me vedno znova vračaš tja kamor spadam, to je k sebi. Ne glede na bolečino ob spoznanju, pride svoboda in tista božanskost in energija. Energija za katero ne rabiš nič druga, kot sebe.