Življenje po življenju

Spomini se mi vračajo v preteklost, ko še ni bilo pri nas noči čarovnic spominjali smo se na tiste, ki so zapustili svoja telesa in odšli Bog ve kam, a kakor koli nekateri bodo ostali za vedno v naših srcih na nekatere, pa bo ostal samo kratek spomin. Od nekaterih je še vedno prisotna energija in tavajo ter iščejo mir tam, kjer stvari tukaj na Zemlji niso bile rešene. Verjetno se jim bo potrebno še vrnit, da bodo pomirili svojo dušo in šli v enost tja kamor spadamo.

Hodila sem po mariborskih ulicah in se spominjala moje mladosti, ki je bila razgibana 🙂 in zanimiva. Danes, ko sem opazovala okolico tega nisem zasledila.

Bila sem otrok ulice, katera me je veliko naučila in mi razširila pogled na življenje. Včasih nismo imeli noči čarovnic, a smo se kljub temu zabavali, vsaj mi uličarji. Čez dan smo si pekli kostanje ponoči, pa smo šli na bližnja pokopališča in preverjali kaj dogaja. Nobenih posebnih zanimivosti nismo videli mogoče tu in tam kak čuden obred, ki nam ravno ni bil jasen, a se v njegove podrobnosti nismo spuščali. Ne spuščam se niti jaz, a z mojim posebnim pogledom na življenje sem marsikoga razjezila, kajti smrt je boleča izguba.

Že v prejšnjih življenjih naj bi bila ena izmed tistih, ki so jo preganjali in zažgali na grmadi, ker se ni strinjala verjetno s takratnim sistemom, kot se tudi z današnjim ne. Vidim pa med prej in danes zanimivo povezavo, če so včasih čarovnice žgali na grmadah ali kako drugače obračunavali z njimi, danes lahko čarovnice same privolijo v sprejem zvarka v svoje telo, lahko pa to ne glede na izgubo materialnih dobrin odklonijo in dvignejo svojo zavest, kar pa seveda ni prav tistim, ki se zavedajo, da bolj kot raste zavest ljudi, bolj je tema potisnjena v kot. Prepričana sem, da se je kvantni preskok že zgodil in nas bo popeljal v Novi svet. Za nekatere ne bo preprosto, nekateri pa tega ne bodo čutili in jim bo lepo ne glede na to kaj se dogaja okoli njih.

Čarovnice in čarovniki so bili posebni ljudje, ki so na preprost način pomagali ljudem. Hm, ja to seveda sistemu ni ugajalo, saj če se človek znajde lahko ogroža sistem, ki je itak nepotreben, samo stanje zavesti na tej ljubi Zemlji še ni tako razvito, da bi ljudje videli kako čarobno je živeti brez sistema v miru in harmoniji, kjer vlada ljubezen. Verjamem v to, da bomo enkrat to doživeli in videli, da je preprosto življenje lahko lepo.

Babica si je zaželela majhno punčko, ki je kot dekle sedelo zraven nje na postelji in jo opazovala ter videla kako v njej vse kriči od bolečine, ki jo je imela. Vse kar sem lahko naredila je bilo to, da sem sedela zraven nje jo držala za roko in si mislila vse bo dobro, če ne tukaj pa tam kamor boš kmalu odšla. Točno tako je bilo. Popoldan so jo odpeljali v bolnico, kjer je zapustila telo. Razen tega, da je imela tisti dan velike bolečine je odšla na drugi svet v miru.

Kmalu za njo je ta svet zapustil tudi deda, ki je cel teden nepremično ležal v postelji in vsakih toliko poklical babico, da mu naj pride pomagat, ker je okoli njega polno ljudi, ki ga ne pustijo pri miru. Po dobrem tednu borbe s samim seboj je zapustil ta svet, upam da je našel babico in da sta srečna tam, kjer sta.

V meni se je ponovno prebudila čarovnica, če prevzamem izraz iz preteklosti. Ni mi bilo hujšega kot iti na pogreb in gledati ljudi okoli sebe, ki so neumorno jokali, jaz pa sem vedela da sta onadva čisto v redu, Zaradi izčrpanosti telesa sta to telo zapustila njuna energija, pa še vedno je tu nekje. Vem, da sta z mano še vedno, vendar ne v fizičnem telesu. Vesela sem za njiju, ker vem da sta našla svoj mir.

Izgubila sem dve osebi, ki sta mi bili kot oče in mati. Svet se mi je porušil, a kljub temu sem bila srečna za njiju. Spustila sem ju, da gresta njuni duši tja kamor sta si izbrali, da gresta. Srečna sem bila, da se je babica rešila bolečin in da je deda našel svoj mir in v miru šel na drug svet.

Ostala sem sama, ne nisem ostala sama. Vedno bosta v lepem spominu v mojem srcu in srečna sem, da sem lahko ti dve duši videla in z njimi živela tukaj na Zemlji.

Opazovala sem zadnje ure njunega življenja in videla, da je pomembna kvaliteta življenja, ki ga živimo, čeprav se tega ne zavedamo. Velikokrat drug drugemu zadajamo bolečino tekmujemo z egom kdo bo koga, a ne zavedamo se, da če kdo koga, prvo SAMEGA SEBE.

Smrt ni konec ničesar je samo začetek nečesa novega za tistega, ki je zapustil fizično telo in tistega, ki je ostal tukaj s spominom. Velikokrat ljudi, ki so nas “zapustili” težko izpustimo, ker smo bili na njih navezani, lahko smo do nekoga gojili tudi jezo. Zdi se mi prav, da dušo, ki je zapustila ta svet izpustimo in smo hvaležni za trenutke, ki so nam bili podarjeni z njo ter brez nje živimo v miru. Če nam je naporno je prav, da pri sebi predelamo kaj nam je ta duša dala in delamo na tem, da se odvisnosti in navezanosti od nje osvobodimo. Osvobodili ne bomo samo sebe, temveč tudi dušo, ki je zapustila telo.