ŽIVLJENJE Z NAJSTNIKOM

Včasih bi bilo življenje dolgočasno, če jih ne bi bilo. Ni pomembno ali je tvoj, ali tisti, ki ga srečaš kot mimoidočega potnika življenja. Vsak starš sosed, znanec, učitelj in še kdo bi se našel, riše poti tem življenja polnim bitjem. Hočemo ali nočemo se preslikavamo, tako je pač narejeno življenje. Lažje je, kadar si v sebi in te zunanji svet ne preseneča. Prišli smo kot najemniki izkušat to življenje, se učit ali ga preprosto živet. Živet vsak trenutek. Življenje si vsak razlaga po svoje, prav je tako, ker če bi vsi mislili enako bi bilo monotono, oz. nas verjetno ne bi bilo tukaj na zemlji.

Pri naši hiši sta zelo svobodna najstnika. Svobodna sta predvsem zato, ker je svobodna njuna bližnja okolica. Kot mama si ne zatiskam oči, moj otrok pa ni tak. Ne dajem jima navodil za njuno življenje. Podpiram njune žure. Naporna sem takrat, kadar bi kdo od njiju lahko pogledal globoko v kozarček. Ja, tudi onadva nista izvzeta iz tega, ne glede na to, da se to grdo bere in sliši. To nima velikega pomena, če se to stanje ne ponavlja. Po tem se ne sodi vrednost človeka.

Otroka vesta, da mi pomenijo odnosi. Odnosa med nami ne zahtevam, saj vsaka sila povzroči upor. Ne glede na to, da sem jima dala življenje imamo prijateljski odnos. Seveda se kdaj ne strinjamo drug z drugim, a sklepamo kompromise.

Ko misliš, da v četrtem letniku ne dobiš ukrepa, ki ga dobi otrok v prvem razredu, ker ni poslušal pri uri, se motiš. Besede, ki jih je izjavil res niso bile primerne, ukrep je zanj zabaven, sprejel ga.

Ob njegovi izjavi se je učiteljica par minut smejala, se zresnila in mu napisala poved, ki obsega šest vrstic A4 formata. Poved mora napisati 100x. Uf, sem si mislila. Opazovala sem ga kako doživeto mi je pripovedoval lumparijo. Pričakovala sem, da bo vsega kriva učiteljica, … A glej ga zlomka, temu ni bilo tako. Zaupal mi je, da sicer njegove besede niso bile na mestu, je pa nasmejal učiteljico in s tem naredil nekaj dobrega zanjo. Sam je brez komentarjev sprejel ukrep, ki ga je dobil.

Življenje postane preprosto takrat, kadar si ga nehamo komplicirati. Pomembno je, da se ne omejujemo kdo je kdo, kaj bi kdo, če bi, … Odkrito, to je zame preveč. Tudi sama sem si komplicirala življenje, zelo. Ob spoznanju, da zunanji svet ni tisti, ki določa pravila mojega sveta je postalo življenje življenje. Vem, da otrok ni popoln, pomembno je to, da vidi posledice svojih dejanj jih sprejme in popravi pri sebi tisto, kar ni naredil v redu. Če bi mu postavljala meje, tam kjer to ni potrebno bi ga v kali zatrla in mu preprečevala njegov razvoj. Zavedam se tega, da ni prišel na ta svet zato, da bi bil zastrt. Temveč živel in izkušal lepote življenja, četudi, je tudi on prinesel na ta svet svojo prtljago, ki jo lahko s podporo odloži prej kot je to bilo dano meni.

Folk tega ne šteka, so bile njegove zakLjUČne besede 🙂 .