DEŽEVNO POPOLDNE

Sedim, razmišljam kako ubesediti nekaj kar se dogaja in je očem nevidno. Imela sem občutek, da ne spadam v ta svet. Kot, da bi v njega padla po nekem naključju, ki me je v stiku z okolico razdelil na dva dela. Tistega, ki si želi miru in tišine, in tistega, ki sem se ga naučila s pomočjo zunanjega sveta. Svet, ki povzroča kaos in ti ne dovoli izkušati miru in tišine v živem telesu. Dlje ga izkušaš več nitk se skozi njega poveže s teboj.

Nejasnost življenja te vodi po poteh, kjer sestavljaš mozaik iluzij v upanju, da delaš dobro zase, drugega in vse, ki živijo na tem planetu.

Opremiš se s “tipalkami” s katerimi tipaš okolico, kateri bi rad približal stanje, ki je v tebi. Želiš ji podariti mir, a v zameno dobiš nemir.

Tavaš v svoji senci, ki ti predstavlja temo v zavedanju, da to nisi ti. Izjava zakaj ne bi komplicirali če lahko, naredi nate vtis in jo vzameš za svojo. Iz muhe delaš slona. Ko si na slonu vidiš sliko življenja tako zapleteno, da nad njo tudi kdaj, in kdaj obupaš. Prepustiš se kaosu, ki ti v njej kaže pot in tvojo nit navija v klobčič brez konca. V njem je od miru ostala drobna svetleča pikica, ki te v napornih situacijah spomni kdo si. Ti si to in ne tisto v kar te prevzgajajo in učijo.

Sprejmeš dejstvo, da življenje izvira iz življenja in se podaš na pot raziskovanja. Ostalo je še nekaj nerazčiščenega in nejasnega, ki te bega na poti. Ugotoviš, da nobena situacija ne ostane pod predpražnikom. Če ne druga, vsake toliko pride čistilka 🙂 , ki predpražnik dvigne in pod njim obriše prah. S prahom, ki se je dvignil pri tebi povzroči drobne tresljaje, ki so v podzavesti odprle zadevo, ki jo je potrebno postaviti v mir.

Prišel je tisti trenutek, ko je spregovorilo življenje. Iz ljubezni je pristopilo do življenja s katerim je imelo poseben dogovor. Bilo je mnogo nejasnosti. Predvsem te, da se življenje življenju zaradi razlike v letih in bližje vezi mora podrejati in uporabljati pravila življenja, ki dlje časa hodi po tej zemeljski obli.

Iluzije so padle. Življenje v življenju je dobilo svoj pomen.

Lahka, a poučna je bila zadnja lekcija poglavja navezanosti, ki v bistvu ni bila navezanost. Prepričanje življenja z življenjem je dobilo svoj pomen.

Kadar raziskuješ nejasnosti življenja in se umikaš odgovornosti dejanj, ki si si jih kot uporne točke vpisal v življenje jih reši tako, da bodo v tvoje življenje prinesle MIR. V življenje ne pride s pomočjo nekoga, ki ni vpleten v situacijo. On je tisti, ki je lahko blažilec. Vedno in povsod si ti tisti, ki vzpostavlja ravnovesje življenja z življenjem, četudi je to življenje samo.