KRISTUSOVA ZAVEST

Ja, zares zanimiv naslov, kakor tudi tema. Nisem še bila v hitrejšem procesu kot je tale, ki ga živim sedaj dosti manj vprašanj in kompliciranja kot je bilo včasih, kot da bi mi nekdo govoril Duhova boš ali ne, čisto preprosto je. Ni neke velike izbire v življenju izbereš sebe ali ne in to je to. Nekateri so se že izbrali jaz sem na poti :). Lahko rečem, da mi uspeva, a moje oči pogosto zgledajo, kot da bi v eno lupila čebulo :).

Prihaja vse več in več vprašanj, ki imajo zmeraj isti odgovor in ta je izberi sebe. Kako naj izberem sebe, če se ne znam in ne vem kako to izgleda po vrhu vsega, pa pogosto boli. Kdo se bo še sploh pogovarjal z menoj, saj vse kar je za “normalne normalno” jaz ne živim. Nisem tip, da govorim eno in delam drugo. Ne zmorem tega in še takrat, ko bi, mi nekaj prepreči in tako ostane pri tem kar govorim in to zna biti naporno. Za naporom pride svoboda.

Najhuje je takrat, ko deluje zdrava kmečka logika in mi ne da, da bi prestopila svojo mejo, kar seveda prinese posledice in očitke zunanjega sveta. Počutim se samo, čeprav vem, da nisem sama. Slišim vse tiste glasove, ki me vlečejo nazaj in me prepričujejo v nekaj kar nisem prepričana. Preprosto ne zmorem se več igrati te igre in vse prepustim v najvišje dobro, da se nebi slučajno znašla za zapahi :).

Hja, ko pomislim na koga bi se lahko obrnila se mu mogoče potožila ugotovim, da ga ni (fizično). Vprašam se, kako bom živela in kako bom preživela s svojimi prepričanji, če pa ljudje okoli mene niso temu naklonjeni. Nikoli nisem bila rada sama s seboj sedaj sem, a pride misel, pa ti nisi normalna vsak ima nekoga in ti si sama. Pa sem res? Na zunaj ja, znotraj ne. Ostala je brezpogojna ljubezen do sebe in moškega. OO, napredovala sem, lahko ljubim in sem sama, pomislim.

Počutim se varno, kot takrat, ko sem spala v objemu ljubljenega. Ne čutim več, da se je potrebno na nekoga energijsko ali kako drugače prisesat, da se počutiš varno, kakšno olajšanje je svoboda, si mislim. A sem normalna se vprašam? To mi ni podobno in tudi straha več ni.

Imela sem malo naporno noč, ker mi nekdo ni dal spati :), zbudila sem se malo zmedena in se vprašala kaj je sedaj to, ko pa tako v redu napredujem. Vstanem iz postelje in slišim nežen glasek, kristusova zavest. Zanimivo prvič se nisem vprašala, če sem normalna, ker vem da sem.

Videla sem belo svetlobo in se vprašala o svoji smrti, kar me ni plašilo. V sebi sem se čutila varno in svobodno kot še nikoli, ja in to je to po kaj sem prišla, svobodo moje duše. Ne glede na to kar se dogaja zunaj mene so znotraj mene vsi odgovori, ki prihajajo iz čistega srca.

Ne glede na to, kako naporno je kdaj bilo nikoli nisem stvari reševala z egom vedno s srcem. Tudi, če bi bila kamenjana, odpeljana, …… ne vem, če bi se borila, ker ne vem zakaj bi se. Svetila bi večno :).

Misli se mi velikokrat ustavijo tudi pri kakšnem duhovnem učitelju. Hm, ja. Glede na to, da imam kar nekaj izkušenj bi rekla tako, da eni so mi pomagali “iztisnit” temo, eni so mi dali njihovo. Z njimi ali brez njih v življenju nihče ne bo rešil naše situacije. Saj veste, sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal.

Nismo tukaj, zato da smo sami, tudi to je res, saj drug brez drugega ne bi rasli in se razvijali v najboljšem primeru bi samo svetili :).